Po zakonski odtujenosti in dvakratni preizkušnji raka: “Bog nama je dal novo priložnost”

Za Aleteio sta v obširnem intervju spregovorila zakonca Metka in Miran Brozovič iz Bele krajine, starša petih otrok, podjetnika in pričevalski par pri gibanju Družina in Življenje. Soočila sta se z odtujenostjo v zakonu in dvakratno preizkušnjo raka, ob vsem tem pa pričujeta: "Povsod naju spremlja in vodi Bog."

Kako je začetna najstniška zaljubljenost prerasla v zakon?
Miran: Spoznala sva se zelo mlada. Metka je imela 15 let, jaz pa 19. Postati fant in dekle v tako mladih letih ima svoje prednosti in mogoče tudi slabosti. Slabo je, ker se nisva znala dobro pogovarjati, nisva še razumela, kako nedoumljivo in veliko je življenje. Bila sva preprosto zaljubljena.

Metka: Dobro pa je, ker si lahko podariš tisto prvinsko ljubezen, ki ima pridih svetega. Nimaš za sabo izkušenj, ki bi obremenjevale in delale težo odnosu. Spominjam se, da sem najino ljubezen doživljala kot nekaj, kar še ni bilo in se tudi ne bo več ponovilo. Danes vem, da podobno čutijo mnogi zaljubljeni pari. Takrat pa je bila zelo naravna posledica, da me Miran zaprosi in se poročiva. Komaj sva dočakala, da sem končala srednjo šolo. O faksu ni bilo govora! Domači se niso strinjali, jaz pa sem čutila, da bo moj "faks" pisalo življenje z Miranom.

Po nekaj letih zakona sta spoznala, da med vama ni več ljubezni. Kako sta drug drugemu priznala to stisko in kako vama je takrat uspelo poživiti vajin odnos?
Miran: Po treh letih zakona je Metka prvič zanosila. Iz čudovite žene se je prelevila v še čudovitejšo mamico. Ona se stvari ne loti tako na pol. Če ima pred sabo projekt, je zraven s celim srcem. Jaz sem imel svoj projekt: podjetje, ki sem mu posvetil večino svojega časa in moči. Tako sva sčasoma postala odtujena. Ni bilo vprašanje zvestobe, bil pa je prepad med nama in nisva imela ne volje ne moči, da bi poiskala drug drugega.

Prva je te odmike zaznala Metka in je na razne načine poizkušala najti pot do mojega srca. Meni se je zdelo, da sva čisto v redu, sploh če sem se primerjal z okolico.

Metka: Ko se nama je rodila prva deklica, so se v meni razbohteli hormoni materinstva. Z vsakim rojstvom so se povečevali in tukaj zraven ni bilo prav veliko prostora za Mirana kot moža. Dobrodošel je bil kot oče in kot (o)skrbnik naše družine. Ko je tretja deklica dopolnila tri leta in so se moji materinski hormoni nekoliko umirjali, sem začutila praznino med nama. Iskala sem načine, kako se približati Miranu, hotela sem poiskati izgubljeno zaljubljenost.

Iskala sem v sebi, iskala sem v Miranu. Nič, prazno. Slišala sem za "neke" zakonske skupine, pa duhovne vaje za zakonce … Miranu se je zdelo, da ga hočem poslati na Luno. Upiral se je na vse mogoče načine; s slabimi argumenti, da sva čisto v redu, s tišino in odmikom v delo. Postala sva si tujca in moja žalost je bila zelo velika.

Nekoliko nenaravno, ampak tudi v takem stanju odnosa žena lahko zanosi. Otrok ni bil načrtovan, je pa bil sprejet. Marijo sem prosila, naj naju spremeni. Predvsem Mirana. ☹ Priporočila sem se ji, da sem pripravljena nositi tudi kakšen križ, da bi le Miran vzpostavil osebni odnos z Bogom.

Miran: Družina, iz katere izhajam, je tradicionalno krščanska. Stara mama nas je otroke redno pošiljala k maši, praznovali smo krščanske praznike in, kot je bilo na vasi običajno, rasli smo v duhu moralnih krščanskih vrednot. Ko sem spoznal Metko in njeno družino, se mi je zdela precej drugačna od naše. Hodili so na nekakšne duhovne vaje, Metko sem kdaj tudi med tednom "staknil" v cerkvi in glede krščanskih vrednot (posebej čistosti pred zakonom) je imela precej višje standarde od mojih. Ni me motilo, celo pritegovala me je ta drugačnost, a ne do te mere, da bi se želel tudi sam spremeniti.

Metka: Ko se je četrta nosečnost prevesila v zadnje mesece, sem se počutila zelo slabo. Splošni žalosti se je pridružila še telesna oslabelost in dva meseca pred rokom so zdravniki odkrili, da imam v prsnem košu maligni tumor premera 18 centimetrov. Najprej šok, v naslednjem trenutku pa pogled že dolgo izgubljene ljubezni. Ni bilo treba iti na nobene duhovne vaje, saj so te same prišle na dom.

V trenutku se vrednote prevrednotijo, nepomembna postane vsa materialnost. Celo to, kdo od naju je bolj kriv za najin slab odnos, postane popolnoma nepomembno. Vedela sva samo, če nama da Življenje še eno priložnost, je ne bova zapravila. Če nama da samo nekaj dni, jih bova preživela v objemu Ljubezni.

Ko se je rodil najin četrti otrok, je moje naročje ostalo prazno, saj sem se morala podvreči kemoterapiji, ki je obetala morebitno ozdravljenje. Takrat je Miran postal "mamica" nedonošenčku in trem majhnim deklicam.

Miran: Nekoliko sem izkusil, kako te materinstvo lahko celega posrka. Neprespane noči, kupi perila in deljenje pozornosti štirim otrokom ni mačji kašelj. Obiskovali smo Metko 120 kilometrov stran v bolnišnici in molili za čudež ozdravljenja. Ne vem, kaj bi bilo z mojo vero, če bi Metka takrat odšla v večnost. Verjetno je Bog presodil, da nikakor nisem zrel za to. Bili so dnevi, ko sem zagnano skrbel za dom in otroke, spominjam pa se tudi trenutkov, ko sem v nemoči padel na kolena in v obupu klical na pomoč!

Metka: Vsekakor nama je Bog dal novo priložnost. Ob koncu zdravljenja sem razmišljala o križu, za katerega sem prosila Marijo. Obrodil je sadove, večje od pričakovanih, saj Bog na srečo ve, kaj v resnici potrebujemo. Ve, da je moral spremeniti tudi (in predvsem) mene, ne samo Mirana.

Kmalu potem me je Miran povabil na prve duhovne vaje za zakonce. Učila sva se pogovarjati, si na novo izkazovati naklonjenost in ljubezen. Spoznavala sva, da je zaljubljenost Božje darilo mladosti, ljubezen pa je odločitev in trdo delo zrelih let.

Kako odnos negujeta danes?
Miran: Pogosto greva na Luno (beri: duhovne vaje 😊). Pridružila sva se društvu Družina in Življenje. Tam med prijatelji nabirava moči in deliva izkušnje za nove poti. Prijatelji, s katerimi smo si v temeljnih stvareh zelo podobni, v nepomembnih pa kar se da različni, so velik dar. Skupaj gradimo odnose, za katere je vredno živeti, kot pravimo v našem društvu. Delujeva tudi v dveh zakonskih skupinah, kjer smo si zakonci v podporo pri gradnji lepih odnosov. Mladim zakoncem smo vzor in v poduk, kako se ne sme.

Metka: Danes veva, da je najina ljubezen preslabotna, da bi lahko bila potrpežljiva, nesebična in stanovitna. V odnos sva povabila Boga, ki nama je dal izkusiti, da je življenje z njim šele vredno Življenja. Pomembno je, da ima vsak od naju z Bogom oseben odnos in šele potem lahko letiva na krilih Ljubezni. No, če bi tukaj postavila piko, bi bilo vse povedano osladno in neresnično. Še vedno se srečujeva z realnostjo vsakdana, ki je kdaj pust in prazen, spet drugič obarvan z mavrico lepih in težkih dni.

Metka, med peto nosečnostjo ste se že drugič borili z rakom. Kako ste doživljali vnovično preizkušnjo? Ste se spraševali, zakaj ravno vi, pa še noseči?
Metka: Po četrti nosečnosti so nama zdravniki strogo zabičali, da ne smeva imeti več nobenega otroka. Ponovna nosečnost bi prebudila speči ostanek tumorja, ki je še vedno v mojem prsnem košu. Ker uporabljava metodo naravnega načrtovanja rojstev, si več kot leto dni sploh nisva več upala imeti spolnih odnosov. Živela sva v strahu, ki ga je sčasoma nadomestilo zaupanje v Božjo previdnost.

Po nekaj letih se je v meni začela prebujati želja po še enem otroku. Najprej sem jo pestovala sama, potem sem se prepirala z Bogom, zakaj dopušča, da se take želje razraščajo v mojem srcu. Nazadnje sem jih zaupala še Miranu. On je rekel preprosto: "Metka, če bo Božja volja, bova imela še kakšnega otroka. Sama se ne bova trudila za to." Njegove besede so me pomirile in razumela sem, zakaj je prav, da je mož glava družine.

Kmalu zatem je pod mojim srcem začelo rasti novo življenje. Bilo je nekaj nemira in veliko veselja ... do prvega kašlja, ki je bil zelo podoben tistemu, ki me je spremljal ob prvi bolezni raka. Namreč tumor, ki so ga odkrili ob rojstvu četrtega otroka in je bil sprva velik 18 centimetrov, nato pa se je po kemoterapiji zmanjšal na približno tri centimetre ter tako miroval, je začel spet rasti. V tistem trenutku se nama je življenje začelo sesuvati in nisva razumela, zakaj je potrebna ta nova preizkušnja. Ker sem bila noseča šele tri mesece, se nama je zdelo, da sva kot majhna barka na odprtem morju in da je obala še zelo daleč.

Bila je sobota pred veliko nočjo in v cerkvi sem brala berilo in psalm. Obstala sem kot pribita, ko sem v psalmu prebrala besede, ki so šle naravnost skozi moje srce: Ne boš umrl, ampak boš živel in oznanjal čudovita božja dela. V tistem trenutku sem vedela, da Gospod te besede govori meni! Vedela sem, da bo v tem boju On moj ščit in da sem popolnoma varna. Svoje doživetje Gospodove bližine sem podelila z Miranom in otroki in tako smo se vsi okrepili za mesece, ki so bili pred nami.

Zdravniki so nama svetovali vse mogoče preiskave, sprejemala sva samo tiste, ki so bile v dobrobit otroka. Tumorski markerji pa so rasli iz dneva v dan, iz meseca v mesec ... Bili so dnevi, ko je bilo zaupati res zelo težko. Ti dnevi so sovpadali s pregledi pri zdravnikih, saj so bile njihove napovedi zelo črnoglede. Kljub vsemu sva imela z njimi lep odnos, spoštovala sva njihovo mnenje, a ravnala sva po svojih odločitvah. Pozneje so tudi zdravniki vse bolj spoštovali najino odločitev, da opravljajo samo preglede, ki ne ogrožajo najinega otroka.

Tumorski markerji so ob prvi bolezni raka znašali 96, sedaj pa so bili že 203 in zaupati v dober izid je bilo skoraj norost. Ko sva bila na tleh, sva vedno znova odpirala Sveto pismo in se krepila ob "naključnih" stavkih: Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem! In spet drugič: Bodite močni, vaše srce naj se opogumi! Pa spet: Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo! In na drugem mestu: Vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen! Kakšne obljube! Prinašale so življenje, ko je najino srce hromelo, dajale so moč, ko sva bila na tleh. V tej borbi med zaupanjem in obupom sva dočakala dan poroda. Peti otrok se je rodil popolnoma zdrav, tumorski markerji pa so dan po porodu, na veliko čudenje zdravnikov, znašali 0!

Tudi naslednji pregledi so pokazali, da so markerji ostali na nuli in danes, po štirinajstih letih, je še vedno tako.

Miran: Če se ozrem nazaj, vidim, da so najtežje preizkušnje našo družino najbolj povezale. Prečiščevale so naše odnose, postavljale nove lestvice vrednot in nam dajale nove priložnosti. Ko se danes zapletava z majhnimi težavami, je potreben samo preblisk spominov in situacija postane jasnejša, videna s prečiščenimi očmi. Kljub težkim trenutkom je bilo še veliko več dobrega, najboljše pa je bilo to, da smo se vedno znova učili zaupati Gospodu.

Miran, kako ste vi spremljali ženin boj, na kakšne načine ste jo opogumljali?
Miran: Bil sem na krilih in bil sem na tleh. Pravzaprav sva se izmenjevala. Enkrat je bolj zaupala Metka, drugič sem težo dneva lažje nosil jaz. Ko sva bila na tleh oba, sva odpirala Sveto pismo in se hranila z Božjo besedo. Ta "navada" nama je ostala tudi danes. Ampak danes ne čakava, da pridejo preizkušnje, pač pa pogosto zjutraj sedeva za domačo mizo, prižgeva svečko in dan skupaj začneva z molitvijo. Ob branju Pisma prisluškujeva, kaj nama Bog govori za konkretno situacijo. Vse najine poti in korake, tako družinske kot poslovne, želiva delati v Božji navzočnosti in pod Njegovim vodstvom.

Sta bila med to preizkušnjo deležna tudi kakšnega blagoslova?
Metka: Kot blagoslov razumeva to najino (skupno) novo držo v odnosu do Svetega pisma. Nisva več sama. Povsod naju spremlja in vodi Bog. Kako lahkoten je korak, ko je izročen Božji dinamiki!

V domači Beli krajini se ukvarjata s pridelavo domačih sokov in drugih naravnih pridelkov. Je to, da sta sama svoja šefa, prednost ali slabost za družinsko dinamiko in skupno preživljanje časa?
Miran: Po poroki je Metka ostala doma in skrbela za domače ognjišče. Jaz sem se podal na pot podjetništva in časa za naju je vedno primanjkovalo. Potem pa je Bog preusmeril podjetniške poti. Čeprav sva se zelo upirala, nama je "vsilil" boljšo pot. Sedaj sva oba doma in imava veliko časa zase in za družino. Tudi z otroki sem lahko več skupaj. Pogosto se nama pridružijo pri delu v proizvodnji. Po svojih talentih so si nekako razdelili delo. Velikokrat skupaj sedemo za domačo mizo, prižgemo svečko in do onemoglosti sestankujemo. 😊

Metka: Ko sva se končno odločila, da bova skupaj v podjetništvu, sva se najprej hudo skregala. Najino podjetje namreč obsega tudi delo na domačih vrtovih in ko sva hotela skupaj posaditi prvo breskev, sva se skregala tako, da tri dni nisva govorila. Pa je bilo vprašanje samo desetih centimetrov, kje bo drevo stalo! Potem sva videla, da bo treba delo in odgovornosti v podjetju razdeliti. Ni dobro, da oba skrbiva za vse. Seveda se o stvareh drug z drugim posvetujeva, vendar odloči tisti, ki je za določeno stvar zadolžen. S tem prevzema nase tudi vso odgovornost.

Miran: Z leti nama gre bolje. Danes se pogosto niti ne morem več spomniti, kaj je bil včasih tak problem.

Metka: Ja, sem v letih, ko so moji hormoni že bolj umirjeni in je vse lažje. 😊

Miran: Podjetniško sva si od nekdaj precej različna. Metka je konservativni "ziheraš", jaz pa stremim za inovacijami. Zato je pomembno, da povabiva zraven Mediatorja, ki naju usmeri in mu oba zaupava.

Metka: Vse bolj se zavedava, da bo slej ko prej samo eden od naju hodil po poteh, po katerih sedaj hodiva skupaj. Tako po poteh podjetništva kot tudi po tistih čisto običajnih, ki vodijo čez gozd in travnike. Želiva si, da bi tisti, ki bo nekaj časa po njih hodil sam, hodil mirno in brez slabe vesti, da skupni čas nisva izkoristila za Dobro.