Na isti dan je izvedela, da je noseča in da ima raka. Umrla je pri 36 letih

V takšnih zgodbah se neločljivo prepletajo najmočnejše niti, po katerih teče življenje: veselje in bolečina, upanje in strah, bolezen in zdravje. In vse te niti sestavljajo vzorec v tkanini življenja.

Omenjeni zakonski par je gnala naprej in držala pokonci ljubezen – ljubezen med njima in ljubezen do življenja, ki sta ga pravkar spočela – življenje, ki je prišlo na ironičen, še bolj pa odločen način in ju primoralo, da sta zaupala, ko se je bilo treba spopasti s tako hudo boleznijo.

To je zgodba o ljubezni in zaupanju, vztrajnosti in trmi v okoliščinah, ki jih je preizkušnja še bolj prečistila. Živeti realnost, ko naša ranljivost nima izhoda, je pogumna in razumska odločitev, pomeni prepustiti se lepoti, ki vztraja in se krepi v težkih trenutkih bolezni.

Zakonca nikoli nista zanikala sence in njenega napredovanja, vendar sta vedno naredila dodatni korak, da bi bila tam, kjer sta bili toplota in svetloba slajši in trajnejši.

Matteo Grotti je star 35 let in zdaj živi s hčerko Cecilio v kraju San Zaccaria v Italiji, kjer je prej živel z ženo.

Z Elisabetto sta se spoznala na poroki skupnega prijatelja. Matteo pripoveduje:

"Sedela sva za isto mizo, izmenjala sva si telefonski številki, ostala sva v stiku, dokler se nisva začela srečevati in se zaljubila. Po letu in pol sva zaživela skupaj v kraju San Zaccaria, kjer je ona stanovala, leta 2018 pa sva se poročila."

Čas zakonskega življenja je bil obdobje nove realnosti: ona je delala kot arhitektka v kraju Cervia, on kot skladiščnik v kraju Pievesestina. Trudila sta se, da bi dobila otroka, ki pa ga kar ni in ni bilo.

Elisabetta je leta 2020 na rojstni dan zatipala zatrdlino na dojki. Diagnoza je bila brezupna: rak. Zakonca sta se podala na to težko pot. Prepričana sta bila, da ni nemogoče in da se jo gotovo da prehoditi in ozdraveti.

Na diagnostičnih preiskavah ženske vedno vprašajo, ali so noseče. Oceniti je namreč treba tveganje, kateremu bi bil izpostavljen otrok. Ko sta prišla domov, je Elisabetta opravila test nosečnosti in prosila Mattea, naj on pogleda rezultat. On se spominja, da rezultata ni znal interpretirati.

"Nisem ga znal odčitati. Povedal sem ji, kaj vidim, ona je planila v jok. Nekaj časa sem potreboval, da sem doumel, saj sem pravkar izvedel za njeno diagnozo."

Nista smela izgubljati časa, Elisa (kot jo kliče mož) je morala takoj na operacijo. Ni bilo časa za obup, poleg temne novice o diagnozi sta imela tudi čudovito prognozo, nekaj, kar se je že razvijalo, da bi se v polnosti uresničilo: življenje njune hčere.

Matteo je ponosen na ženo, ki jo je imel ob sebi, povedal, kako se je spopadla s preizkušnjo:

"Niti za trenutek ni podvomila. Prepričana je bila, da je bila nosečnost luč v tem temačnem obdobju, in ne glede na vse se je odločila, da bo otroka donosila in se obenem zdravila, pa čeprav delno, z zdravljenji, ki ne bodo poškodovala otroka, ki sva si ga tako zelo želela."

V tej dramatični zgodbi so tudi zdravniki odigrali svojo vlogo, nikoli niso nasprotovali njuni odločitvi. V skladu s svojo vestjo, strokovnostjo in razpoložljivimi sredstvi so se trudili, da bi zdravili mamo in da ob tem ne bi poškodovali hčere.

Operacija je uspela, a čez dva meseca je Elisabetta začutila še eno zatrdlino. Matteo je povedal:

"V tretjem mesecu nosečnosti je Elisa lahko začela s kemoterapijo. Skozi terapijo je šla z neverjetno močno voljo, nikoli ji ni bilo slabo, niti enega lasu ni izgubila. Elisa se je spoprijemala z boleznjo, kot bi zmogel le malokdo. Tudi jaz tega ne bi zmogel. Kot zelo verna oseba je tolažbo našla v veri."

Deklica se je rodila v osmem mesecu, en mesec po tem pa je bila njena mama operirana: popolna mastektomija, kar pomeni popolna odstranitev dojke.

Žal so rezultati preiskav znova potrli njuna pričakovanja: bolezen se ni ustavila, rak se je razširil na jetra.

Kaj storiti v taki situaciji? Statistika ni govorila njima v prid.

Na tej točki sta se odločila, zlasti ona, za drzno novo realnost.

Matteo govori, kot bi bila Elisabetta še vedno živa (in naša vera pravi, da ima prav), vendar se mora soočiti z njeno fizično odsotnostjo in s poplavo spominov in bolečine, ki mu ne dajo miru.  

Vendar nima časa, da bi premleval njeno smrt. Tako je že od začetka te zgodbe, ki jo lahko imenujemo pustolovščina. Ob naznanitvi bližajoče se smrti sta zakonca doživljala tudi življenje, življenje svoje hčerke in svoje družine. Deklica Cecilia bo morala živeti brez ljubeče mamine navzočnosti. S človeškega vidika je to krivično. Vendar človeškega življenja ne moremo razumeti le skozi število dni, ki jih je posameznik doživel.

Elisabetta je bila mama in žena in je svojo dolžnost opravljala do konca: svojega moža, sorodnike, prijatelje in vse, ki so jim, hvala Bogu, stali ob strani, je naučila, kako naj ravnajo s hčerkico, kako naj skrbijo zanjo, kako naj se ne izgubijo v vrtiljaku vsakdanjih obveznosti. 

Pripravila je napotke in popis, kje se nahajajo hčerkini bodiji, trenirke in sezonska garderoba, kar je bilo njeno zadnje dejanje materinskega poguma.

Matteo je nemočen ob boleči izgubi žene, vendar se je odločil, da bo povedal njuno zgodbo, saj je ne glede na to, kaj vse sta doživela, zgodba o upanju.

"Tega ne pripovedujem, da bi vzbujal sočutje in usmiljenje, ampak zato, da tistim, ki bijejo isto bitko, povem, naj ne obupajo, naj se borijo, kot se je Elisa. Srečno lahko živiš tudi z boleznijo, tako da jo občasno poskusiš odmisliti, se počutiti dobro in delati vsakdanje reči. Tako da razmišljaš: morda tega jutri ne bom mogel početi, zato bom to raje storil danes. Bolezen vam ne sme preprečiti, da bi živeli, bolezen je zelo težka preizkušnja, je pa tudi spodbuda, da spoznamo del sebe, ki ga nismo poznali."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.