Ostala je sama s petimi otroki in moževimi dolgovi: “Ko sama nisem več mogla, je On deloval v meni”

Pred približno 15 leti je Stanka Kašnar ostala sama s petimi otroki in velikimi dolgovi zaradi moževega propadlega posla. V pričevanju na sklepni slovesnosti letošnjega Svetopisemskega maratona se je ozrla na prehojeno pot in poudarila, kako je Bog tudi v najtežjih preizkušnjah ni zapustil.   

Stankina mama je odraščala v kmečki družini, bila je najstarejša od petih otrok. Zaznamovala sta jo vojna in povojni čas. Stankin oče je izhajal iz družine z devetimi otroki in je kot predzadnji otrok moral kmalu oditi od doma. Srečala sta se v Škofji Loki, oba sta bila verna in sta imela izkušnjo Boga. "Tako pri nas ob nedeljah ni bilo vprašanja, ali bi vstali in šli v cerkev." Oba starša sta bila navdušena pevca, zanimalo ju je gledališče, oče je otroke že zgodaj vodil v hribe.

Med odraščanjem je prvič zaznala nasprotje med tem, kar so jo učili doma in pri verouku ter na drugi strani v šoli. V četrtem razredu se je zmeda v njej le še poglabljala. "Ugotovila sem, da moram to razčistiti sama. Ogromno sem premišljevala. Takrat še ni bilo kakšne literature, da bi jo vzela v roke. […] Kmalu sem prišla do spoznanja, da Bog enostavno je. Nemogoče je, da tega čudovitega stvarstva ne bi ustvaril naš Stvarnik. To je bilo logično in tukaj me ni mogel nihče več spodnesti."

V nadaljnjih letih je Stanka hrepenela po bolj osebni izkušnji z Bogom. Udeleževala se je duhovnih vaj in počasi začela poglobljeno spoznavati Besedo. V drugem letniku na fakulteti se je pridružila svetopisemski skupini. "Tam mi je Beseda postajala vedno bližja. Opazila sem, da ogromno stvari sploh ne poznam, čeprav sem bila celo življenje v Cerkvi." 

V skupini je spoznala tudi moža in po nekaj letih sta postala par. "Določene stvari sva kar prehitela," se danes ozira nazaj. Prva leta zakona sta preživela pri njegovih starših, zidala sta hišo, rojevali so se otroci. "Bil je intenziven čas, takrat si ne moreš vzeti res poglobljenega časa za odnos. Spremljala me je tudi krivda, da sem po eni strani zanemarila Boga."

V nekem obdobju je njen mož hudo zbolel, postavili so mu diagnozo rak na testisih. "Ko je v bolnici čakal na operacijo, mu je njegova mama dala knjigo Davida Wilkersona Na življenje in smrt. Ko jo je bral, je kar jokal, a ni vedel, zakaj ga je tako ganilo. Sveti Duh mu je začel mehčati srce in ga nagovarjati."

Operacijo je uspešno prestal, toda že čez tri mesece so na pregledu ugotovili, da se je rak razširil. Zaradi odsotnosti zdravnika, ki naj bi ga operiral, so ga za konec tedna poslali domov. "Brat ga je peljal v Binkoštno cerkev, ker je vedel, da prihaja nek misijonar. Mislim, da je bil to prelomni trenutek zanj, on je takrat sprejel Jezusa, odločil se je, da mu preda svoje življenje." Misijonar je molil tudi za njegovo ozdravljenje in na ponedeljkovem pregledu so zdravniki  ugotovili, da raka ni več. "Naši družini je bila izkazana milost, doživeli smo dobroto Boga."

Stanka se spominja, da je bilo naslednje obdobje "najlepši čas v zakonu in celi družini". "Postavljala sva stvari na Božjo osnovo. Jaz sem bila že od prej navajena, da sem premišljevala Božjo besedo, vsak večer sem jo brala otrokom poleg drugih stvari. Sveto pismo zvečer je bila notranja nuja. Vedela sem, da je to najlepše in najboljše, kar lahko dam otrokom."

Mož se je sčasoma odločil za samostojno pot sitotiskarja. "Dobil je dober posel, tako da so nekaj časa stvari lepo tekle. Končali smo hišo, malo na hitro smo se preselili zaradi vojne (za Slovenijo, op. a.). Rodila sem petega otroka. Če moj mož takrat ne bi doživel čudeža, bi ga operirali, odstranili bi mu vse žleze in ne bi bilo več otrok. Res sem bila hvaležna še za enega otroka. Vsak otrok se mi je zdel dar od Boga, peti se mi je pa zdel dvojni dar." V svoj dom so večkrat sprejeli fante, ki so se znašli na cesti in so potrebovali spodbudo, da so se spravili k sebi.

"Hkrati pa satan pride tja, kjer smo najšibkejši," pripoveduje Stanka. "Kljub milosti, ki jo je mož doživel, njegov značaj ni bil dovolj zrel in močan. […] Začele so se razpoke, najprej na enem področju, nato na drugem.« V obdobju tehnoloških sprememb se je mož loteval in vlagal denar v različne posle, ki na koncu niso uspeli.

"Zdelo se mi je, da je kot muha, ki brezciljno leta, išče rešitev in se samo zaletava, namesto da bi se ustavila. Začel se je povezovati z ljudmi dvomljive sorte, vsi prihranki so šli. Potem ga je spet nekdo nagovoril, da bi šel v posel z nepremičninami, in za to so bili potrebni krediti. Enkrat pride dan, ko moraš vrniti, kar si si izposodil. Ko banka ni več dala, si je mož začel izposojati na črnem trgu." Ne le da je pešal posel, mož se je začel počasi odvračati od Boga, ni se več udeleževal bogoslužij, odnosi doma so se krhali in lomili. Vse več je potoval. "Vmes sem tudi čutila nezvestobo. Po malem sem si zatiskala oči."

Konec leta 2007 je mož za tri mesece odpotoval v Dominikansko republiko. Naslednje leto Stanka opisuje kot prelomno leto. "Dejstva postanejo tako očitna, da se ne moreš več slepiti in si prigovarjati, da nekako bo. Imela sem samo čudne občutke, nisem jih znala umestiti, nisem vedela, kaj se dogaja." Vse pogosteje je domov začela prihajati pošta z izvršbo. "Ko sem videla tiste modre kuverte, me je začelo stiskati pri srcu. Vedela sem, da to ne pelje nikamor."

Mož se je po treh mesecih vrnil, toda ni znal pojasniti, kaj se dogaja. Doma je ostal en teden in Stanka niti pomislila ni, da bo to zadnjič, kar ga vidi. Zbežal je od odgovornosti in družino pustil z velikimi dolgovi. "Hudo je, ko začne domov hoditi policija, izvršitelji, zraven pa je pet otrok. Prej so poslušali o Božji ljubezni, Božji besedi, potem pa se jim nenadoma življenje obrne na glavo. Normalno je, da se sprašujejo, kako se je lahko to zgodilo. Kje so vrednote, ki si jih prej opeval in o njih pričeval?"

Istega leta je Stanki umrla mama. "Verjamem, da če prej ne bi imela odnosa z Bogom in spoznanja Božje zvestobe, takrat ne bi mogla preživeti." Potem ko je po rojstvih otrok ostala doma in skrbela zanje, je morala poiskati službo in skrbno razporejati z zasluženim denarjem, da so z otroki preživeli. Ob vsem tem pa je dajala desetino za Božjo slavo. Sčasoma je dobila bolje plačano službo in morala vračati tudi možev dolg.

Ob tem se je soočala s stiskami in trpljenjem svojih otrok. "Nisem bila samo jaz zapuščena, zavržena, pohojena, z občutkom nevrednosti, dobesedno osamljena, ampak so bili tudi otroci. Mamo boli, ko gleda otroka, ki prestaja notranjo bitko. Vsak od otrok je bil prizadet in je na svoj način predeloval stvari."

Pripoveduje, da je najstarejši sin začel vse pogosteje popivati. "Beseda ni več zalegla, nisem mogla do njegovega srca, tudi sam si ni znal pomagati. Postavila sem določena pravila in postavila pogoj, da ne more živeti doma, če se ne more toliko zadržati. Nisem mogla več živeti v strahu, kakšen bo prišel domov. Ta odločitev je bila ena najtežjih, ker je vedno obljubljal, vedno sva razčiščevala in pisala obljube. Ko jih je enkrat prekršil, sem rekla, naj gre. Šel je k prijateljem, njegova pot je šla zelo hitro navzdol. Sčasoma me je poklical in dejal, da je začel razmišljati o 'Teen challenges', ker si sam ne more pomagati." Hkrati je bila ponosna, ko je med zdravljenjem začel hrepeneti po Bogu.

Ko se danes ozira nazaj, je hvaležna za močno vero. "Ko sama nisem več mogla, je On deloval v meni. Naučila sem se živeti iz dneva v dan. Če bi mislila na to, kaj bo prinesel naslednji dan ali naslednji teden, bi se mi zmešalo, ker je bilo po človeški plati nemogoče vzdržati. Tako me je Gospod naučil, da je dovolj dnevu lastna teža. Ne samo da je Jezus odvzel naš greh, odvzel je tudi našo bolečino. Ozdravil je moje srce, mi dal smisel, namen in dostojanstvo. To me je krepčalo, opogumljalo in nagovarjalo."