Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Daniela in Jan Škrobar sta zakonca iz Prlekije, poročena 27 let. Daniela je profesorica kemije in biologije in uči na osnovni šoli, Jan pa je inženir agronomije, nekdanji vrhunski športnik, doma s kmetije. Imata pet otrok, živita na družinski kmetiji.
Sodelujeta pri gibanju Družina in Življenje, pričujeta na pripravah na zakon. Pogosto govorita o tematiki odnosa med zakoncema in njunimi starši, saj imata tudi sama izkušnjo bivanja pod isto streho s starši oziroma tastom in taščo.
Kako naj zakonca uskladita navade, ki jih prineseta vsak iz svoje primarne družine? Kako sta se tega lotila vidva?
Jan: Dobre navade, ki jih dobimo od svojih staršev, so zelo dobrodošle. K dobrim navadam sodi tudi krščanska vzgoja, odnos, odgovornost do dela, tako v službi kot pri vsakodnevnih opravilih, navada učenja. Moramo biti pozorni tudi na dobre navade in se ne osredotočati le na slabe. Mislim, da je v večini družin dobrih navad več kot slabih, zato je fino, da jih vsak dan znova ozaveščamo.
Daniela: Vsak pride s svojimi navadami in razvadami, ki jih je treba uskladiti. Pred poroko nisva živela skupaj in sva potem imela kar zahteven projekt, ki ga prej nisva načrtovala. Ampak življenje te prisili, da se začneš malo jeziti na drugega, na podrobnosti, ki ti niso najbolj všeč, ki so bile doma drugačne. Zdi se mi, da se je res treba nekako uskladiti, prilagoditi. Na začetku je seveda zaradi tega prišlo do kakih nepotrebnih prepirov.
Zakaj je pomembno, da se pari udeležujejo predzakonskih srečanj oziroma priprav na zakon?
Daniela: V naši škofiji je priprava sestavljena iz štirih srečanj, na dve srečanji so povabljeni tudi zakonci s svojimi pričevanji. Midva približno enkrat na leto sodelujeva in deliva svojo zgodbo. Ti bodoči zakonci imajo zelo radi pričevanja iz konkretnega življenja. Priprava bi morala biti daljša, čeprav se nam zdi, da že dosti vemo.
Za vse stvari se zelo dolgo šolamo, v zakon pa vstopamo brez temeljnih znanj, ki so pomembna v zakonu, da nekako normalno funkcioniraš. Seveda je zelo odvisno od tega, kako dolgo je par že skupaj, kako dobro se pozna. Mnogo parov vstopa v zakon že z otroki, zato so njihove zgodbe zelo raznolike, raznolika publika, ki jo je včasih zelo težko nagovoriti.
Jan: Zdi se mi pomembno, da se vsak, ki ima možnost udeležbe predzakonskega tečaja in podobnih vsebin, odloči za to. Za nek normalen poklic je nekaj let usposabljanja, tukaj pa navadno ni nič, je velika luknja in manko.
Daniela: Če imaš srečo, da so bili doma v glavnem lepi odnosi, imaš dober zgled in lažje zaživiš. Če pa je kje težje, je pa tudi tistemu, ki vstopa v zakon, težje. Sploh če se nič ne pripravi in ne razčisti tega, kar je bilo v primarni družini.
Kako bi odgovorila tistim, ki trdijo, da bi par moral že pred poroko nekaj časa živeti skupaj, da se čim bolj pozna, saj ne moreš vstopiti v zakon, ne da dodobra poznaš svojega partnerja, saj lahko pride do mnogo razočaranj in neizpolnjenih pričakovanj?
Daniela: Bog nas vabi k temu, cerkveni nauk je tak, tudi s Svetega pisma razberemo to postopnost: zapustiti očeta in mater, se pridružiti ženi ali možu in postati eno telo. V tem vrstnem redu je idealno in gotovo je tako, da ima tisto, kar Bog svetuje, svoj namen in nas osrečuje. Tisti, ki nimajo osebne vere, verjetno v tem res ne vidijo smisla.
Za vzdržnost pred zakonom se odločiš iz globljega smisla in z namenom, da se bolje spoznaš. Če se spoznavata na telesnem področju, še ne pomeni, da se zares poznata. Veliko drugih področij je, na katerih se lahko spoznavata. Pomembno je, da se na drugih nivojih globoko spoznata in je potem spolnost res vrh, ne pa začetek, kot je pogosto v mnogih odnosih in potem lahko sledi veliko razočaranj.
To se mi zdi dobra priprava na zakon, kjer je veliko preizkušenj. Če si že prej navajen na kaj počakati, se čemu odpovedati, je tudi tisto lažje prestati. Dobra novica pa je, da če kdo živi spolno življenje pred zakonom, Bog vse odpušča in lahko vedno začneš znova. Ni se treba obtoževati. Na tem področju je lahko veliko takšnega in drugačnega trpljenja, če se stvari ne razčistijo in odpuščajo.
Pri parih in starših pogosto prihaja do prepirov in nesoglasij. Kaj bi svetovala parom v zvezi z odnosom do tasta in tašče?
Jan: Zdi se mi pomembno, da se mladi in stari, sploh če bodo živeli pod isto streho, usedejo skupaj, si najprej povejo, kakšna so pričakovanja, želje, možnosti, razlike. Vse, čim bolj. Pomislil sem na načrt hiše, ki vključuje vse, od temeljev do dimnika. Tega načrta se moraš pri gradnji držati, če ne želiš težav. Tukaj je podobno.
Starš, ki se trudi delati na odnosu in potem zgradi pristen odnos, ki se ga vsakodnevno veseli in živi v njem, potem kot tašča ali tast nima več težav, da bi moral komandirati svoje otroke, da bi se moral vsak dan slišati z njimi, da bi imel velika pričakovanja.
Zdaj sva ravno na razpotju. Imela sva tasta in taščo, sedaj pa to postajava tudi sama in si ne bi želela ponavljati nekaterih napak. Če imata starša dober odnos, ju otroci sami poiščejo, ker vidijo v njiju pristen odnos in lahko mirno živijo svoje življenje.
Daniela: Svoboda je pomembna, moraš se zavedati, da je otrok odrasel, da ne potrebuje več "komande". Puščaš svobodo za njegove odločite, tudi če tebi niso všeč. Če je odnos svoboden in lep, ti bo otrok tudi zaupal, če pa ves čas siliš vanj, se lahko začne umikati ali čuti dolžnost, da mora biti staršem ves čas na razpolago. V obe smeri je to lahko zapleteno, vsak zase se mora truditi. Gotovo je pa najtežje, če si pod isto streho.
Jan: Slej ko prej starši ugotovijo, da se mlada ne držita vsega, kar bi si oni želeli, vendar vidita, da sta otroka zato srečnejša in sta posledično tudi onadva srečna, odnosi so potem lahko res pristni in lepi.
Daniela: Če nekdo pride k hiši, je zanj najtežje, zato je fino priti naproti in se potruditi. Je pa vse to umetnost, ni enostavno, vsi se morajo truditi, se sprejemati in živeti v iskrenosti, če gre. Kot mlad moraš sprejeti svoje starše z njihovimi omejitvami. Če so odnosi res težki, narediš, kolikor zmoreš, in poskušaš dobiti trdo kožo ali poskušaš poiskati pomoč. Ne zdi se mi pa dobro, da bi čisto prekinil odnose, saj je konec koncev to zelo slab zgled za tvoje otroke.
Po poroki sta imela obdobje, ko sta se veliko prepirala, vajina duhovnost je začela šepati. Kako sta premostila to obdobje? Kaj sta se iz njega naučila?
Daniela: Prvih pet let je bilo zelo intenzivnih. V enem letu sem naredila zadnji izpit, poročila sva se, zanosila sem, diplomirala in rodila. V tem letu sem prišla tudi za snaho in v novo službo, potem sta kmalu prišla še dva otroka, Jan je zelo veliko delal, to je bila njegova velika vrednota. Zelo malo sva se videla, potem je seveda sledilo razočaranje, prepiri.
Videla sva, da nama res manjka duhovna komponenta, čeprav je bilo na zunaj vse lepo in prav, pa ni bilo tako. Ženske to prej začutimo, moškim je to treba nekako dokazati. 😊 Midva sva to obdobje premostila tako, da sva spet začela iskati Boga, spet sva začela skupaj moliti.
Nama je v tem obdobju najbolj pomagal duhovni voditelj. Poslušal naju je in videl situacijo čisto drugače kot midva, ki sva se vrtela v istem krogu in videla le sebe. Obljubila sva si, da ga bova poslušala, in tako nama je uspelo spet zgraditi lep odnos.
V veliko pomoč nama je bila tudi zakonska skupina, ki sva se ji pridružila po sedmih letih zakona. Še zdaj nama je veliko oporo. Vidiš, da imajo drugi tudi podobne probleme, podelimo si tudi lepe trenutke, skupaj iščemo rešitve.
Poročena sta 27 let. Kaj bi po vseh izkušnjah svetovala mladima Janu in Danieli, ki sta ravno sklenila zakrament svetega zakona?
Jan: Opozorila bi ju, da so razlike med njima velike in jima svetovala, da tovor, ki sta ga prinesla v zakon, položita pred Boga. Bog je namreč dal obljubo, naj se ne bojita, naj bremena prelagata nanj in mu zaupata, saj je obljubil, da bo z njima vse dni do konca sveta.
Glede tasta in tašče pa naj naredita podroben načrt, kako naprej s temi odnosi, da ne bo prihajalo do prenapetosti in prepogostih zlomov. Sam sem se včasih zatekal v molk, tudi po tri dni nisem govoril z Danielo. Ona se ni imela potem s kom prepirati in ji je bilo težko. Če mora že kdo umolkniti, potem naj bo to televizor ali (nes)pametni telefon.
Če hočeta sebi in svojim otrokom dobro, se naj takoj vključita v zakonsko skupino. Naučila se bosta, kako zgraditi varen dom, kako se pogovarjati tudi takrat, ko je hudo. Dobila bosta tudi veliko dobrih prijateljev.
Če bosta tako živela, bosta drug v drugem videla vedno več tiste prave in pristne lepote. Vedno več bo hrepenenja po skupaj preživetem času, otroci pa bodo dobili varen občutek, da lahko zapustijo gnezdo, kjer so odraščali. Zdi se mi, da potem ne bo toliko nekih nesoglasij z mladimi.
Daniela: Težki trenutki te najbolj oblikujejo, čeprav trpiš, iz njih na koncu dosti dobiš.
Kaj vama pomeni zakon?
Daniela: Kot kristjanoma nama pomeni to, da je Bog prisoten na poseben način, navija za naju, da bova zmogla, je z nama in se imava na koga obračati. Ne predstavljam si, predvsem v preizkušnjah, kako živeti brez vere.
Jan: Vsi odgovori, ki sva jih podala pri prejšnjih vprašanjih, so odgovor na zadnje vprašanje.
