“Otroke imam neskončno rada, ampak mož je moj prvi”

Primož in Eva iz Ljubljane sta poročena 15 let in imata 5 otrok, starih od dve do 14 let. Primož razvija igre za mobilne telefone, Eva pa je zaposlena pri Svetopisemski družbi. Obiskujeta veroučno/slavilno skupino, vodita seminarje in veliko pričujeta o Božjih posegih v njunih življenjih. Svojo zgodbo sta delila na pričevanjskem večeru društva Družina in Življenje, ki ga je povezoval Benjamin Siter.

Spoznala sta se v tretjem letniku srednje šole na duhovnih vajah v Želimljah. "Nekje sem izbrskal njen e-mail in ji nato vsak dan napisal kakšno sporočilo z veliko vprašanji, saj sem vedel, da jih ne more kar pustiti neodgovorjenih," se njunih začetkov spominja Primož. Eva ob tem dodaja, da je Primoža opazila takoj, saj ima smisel za humor in je iznajdljiv, toda bila je v obdobju, ko ni iskala fanta in je razmišljala celo o delu v misijonih. Po dveh letih dopisovanja in rednih srečanj sta postala par.

Poročila sta se mlada, pri 22 oz. 23 letih. Oba izhajata iz vernih družin, v zakon pa sta prinesla zelo različne vzorce. Eva je odraščala v družini s samimi sestrami, kjer so se pogovarjali na glas, prepirom pa je zvečer sledila sprava. Primož je odraščal s štirimi brati, konflikte so reševali hitro in z malo besedami. "Tako, kot me je ona nadirala, me prej ni nihče v življenju. To je bil zame šok, da mi nekdo vse zabrusi v obraz in nadaljuje, še preden skušam kaj povedati," se spominja Primož, ki se je zaradi tega velikokrat zaprl vase in se kujal. Pravi, da se je nekoč konfliktov bal.

Vabljeni k ogledu pričevanja v celoti:

V nekem obdobju je Primož delal od jutra do večera, Eva pa je doma skrbela za tri majhne otroke. "Bila sem vseživljenjsko utrujena. Pa ne da Primož ne bi sodeloval – je pomagal, ampak ni mogel vedno. Hitro sem se postavila v vlogo žrtve, kako sem uboga, sama za vse, saj njemu družina itak ni pomembna. Dejansko pa je on prinesel večino dohodka in brez tega ne bi preživeli."

Takrat se je odzvala vabilu na duhovne vaje v vsakdanjem življenju, kjer si udeleženci vsak dan vzamejo pol ure za molitev s Svetim pismom. Čeprav se ji je to zdelo nemogoče, je vztrajala. "Na začetku se mi je zdelo, da sem pol molitev prespala, jokala Bogu in se pritoževala. Potem mi je Primož enkrat rekel, da sem drugačna. Prej nikoli nisem vsak dan brala Svetega pisma. Spoznala sem, kako pomembno je, da si vzamem pol ure in lahko črpam iz tistega časa. Obrnila sem tudi vlogo žrtve – to moja družina, poskrbela bom zanjo. Nisem več čutila, da sem za vse sama."

Okoli 10. leta zakona sta se udeležila seminarja Ljubezen in spoštovanje, na katerem sta ozavestila smernice za zdravo komunikacijo. Eva je takrat prvič ozavestila, kako med prepiri nespoštljivo govori s Primožem. "Zdelo se mi je čisto vsakdanje, normalno, hotela sem rešiti problem. On pa ni funkcioniral tako. Meni je najhuje, da se on zapre, gre v sobo in ne govori z mano. Na neki način je bila to kazen, čutila sem se neljubljeno." Primož pravi, da je "tipičen moški": "Če mi ona predstavi problem, ga skušam rešiti. Šele zadnja leta sem se naučil, da v tem primeru samo poslušam in jo slišim."

Primož ob tem dodaja, da sta takrat odkrila, kaj za zakonca pomeni biti z ramo ob rami. "Moški radi kaj počnejo s svojo ženo, npr. gledajo nogomet, nekaj delajo v delavnici, in imajo radi, da žena zraven ne govori. To sem slišal prvič in šokiralo me je. Kako lahko nekdo reče, da je skupaj z ženo in pričakuje, da se ne bosta pogovarjala?"

"Ko se pogovarjava z drugimi pari, vidiva, da je pogovor na neki način precenjen. Jaz sem seveda za to, da se pogovarjava. Ampak to je v večini primerov ženska plat medalje. Tudi družba nas uči, da bo pogovor vse rešil. Daleč od tega. Na drugi strani bi lahko isto rekli, da bo spolnost vse rešila, samo to bi bila pa moška plat medalje. Jaz imam drugačne potrebe kot Primož. In če poznam njegove potrebe, vidim tudi stvari z njegovimi očmi."

Primoža je na seminarju šokiralo tudi primerjanje romantičnih romanov s pornografijo. "Pornografija je slaba, za na skrivaj, romantični romani pa so zaželena in dobra stvar. Oboje daje napačno, popačeno predstavo o povprečnem moškem oz. ženski."

Eva v nadaljevanju pojasni: "Moški so idealizirani, misliš, da te bo vedno slišal in razumel, da bo to njemu nagonsko. V zakonu sem to pričakovala tudi sama, morda ker sem odraščala s samimi sestrami, pa skupaj s filmi, knjigami in svetom, ki govori, da moraš biti vedno slišan in je vse narobe, če tvoje potrebe niso izpolnjene. Hitro se zgodi, da točno to pričakuješ od svojega moža. Daleč od tega, da je to nagonsko. Primož se je veliko tega naučil. Velikokrat se usede in mi kaj pove, čeprav vem, da mu je marsikdaj odveč."

Pri njunih prepirih sta si izmislila učinkovito metodo, pojasnjuje Primož: "Ko se kregava in govorim, mi Eva ne sme skakati v besedo, to lahko stori šele, ko rečem stop. Prej se je namreč dogajalo, da sem samo vdihnil in je ona že imela repliko." Eva dodaja: "Ali pa imava varno besedo: malo spoštovanja, prosim. Takrat mi v glavi klikne: utihni, predaleč si šla. Včasih bi to dojela kot neljubeče, zdaj pa vzamem kot pomoč. Sedaj že vem, kdaj ne smem predaleč in ga špikati. Razumem, da potrebuje spoštovanje in da mu spoštljivo povem, kar je tudi prav."

Kot pravi Eva, jima tudi njuni otroci že dajejo dober opomnik. "Zdaj tudi otroci že kdaj rečejo: Ati, je bilo to ljubeče do mamice? Mami, to se mi pa ni zdelo ravno spoštljivo."

Izpostavljata, da si v zadnjih letih naklanjata več pozornosti, kot so objemi, poljubi, masaža. "Od začetka sva imela zakon na prvem mestu. Mogoče je bilo še huje sprejemati najine razlike in pričakovanja, ker je bil Primož vedno moj primarni cilj. Otroke imam neskončno rada, ampak on je moj prvi." V vseh teh letih sta drug ob drugem rasla in strinjata se, da se je v njunem zakonu veliko stvari spremenilo na bolje, predvsem pa sta oba napredovala v duhovni rasti.

Februarja 2021 se je Primož med sankanjem s starejšimi otroki huje poškodoval. "Kakšno minuto nisem čutil nog. Vedel sem, da se ne smem premakniti. Poklical sem rešilca, odpeljali so me v bolnišnico in z operacijo sanirali zdrobljeno vretence. Hrbtenjača je ostala poškodovana. V bolnišnici in na rehabilitaciji sem preživel dva meseca, nato so me predčasno odpustili. Domov sem prišel na berglah." Ima trajno poškodbo, ki prinaša precej zapletov in zaradi katere ne more normalno hoditi ali se ukvarjati s športom.

Kako pa je nesrečo doživljala Eva? "Bilo je grozno. Ko gledam nazaj, je bila moja prva, sicer krivična, ampak človeška misel: 'Joj, Bog, a lahko?! Čisto vse sva v redu naredila.' V vsej tej situaciji pa je Bog tako delal!" Veliko ljudi se je povezalo za njiju v molitveni verigi, kar ji je dajalo ogromno moči.

Ostala je sama doma z otroki in krmarila med šolanjem na domu in porodniško z najmlajšim, ki ponoči ni spal. "Dva meseca prej sva se menjavala pri spanju. Bila sem tako neprespana, da moje telo ni več vedelo, kdaj spi in kdaj ne. Spomnim se večera, ko se je Primož poškodoval. Solze so mi tekle, spodaj sem bila sama z najmlajšim, počutila sem se obupano. Klicala sem: Očka, če otrok ponoči ne bo spal, ne bom prenesla. Iz srca sem prosila, od takrat naprej je mali spal."

Skoraj dve leti po nesrečnem dogodku oba prepoznavata pozitivne sadove. "Ko še ne veš, ali boš na vozičku ali ne, se začneš spraševati, kaj je v življenju res pomembno. Veš, da ne glede na to, kakšen boš, te bodo imeli žena, otroci, prijatelji, širša družina radi. Odnosi so veliko vredni. […] Hvaležen sem, da lahko hodim in sem samostojen. Brez te poškodbe se definitivno ne bi izpostavil na enem od seminarjev in pričeval. Bog me je malo usmeril, ko je omejil, kaj lahko delam in česa ne. Nazaj me je sestavil toliko, kolikor me potrebuje."

"Bog je vodil čisto vsak korak v totalno bedni situaciji. Takrat nisem znala biti hvaležna. Težko je sprejeti. Ampak ko gledava za nazaj, kako sva midva povezana, kako se je Primož spremenil … Prijatelji mu rečejo, da je drug človek, pa je bil že prej super mož in oče. Zdaj je resničen duhovni vodja družine, kar sem si vedno želela. Še raje ga imam poškodovanega in tako naravnanega na Boga, čeprav se sliši čudno."

"Iskreno še vedno trdno verjamem, da bo Primož prej ali slej ozdravel. Nisva obupala, še vedno prosiva. Včasih si misliva, kako žalostno je, da te mora Bog tako zlomiti, da rečeš: okej, Gospod, brez tebe ne morem nič. Dejstvo je, da smo trmasti. Hočemo sami in mislimo, da smo najbolj pametni na svetu. Ko se ti zgodi nekaj takega, vidiš, da sam nisi nič," sklene Eva.