Mladenič mehkega srca in širokega nasmeha: “Ko pomagam, postajam boljši človek”

Širok nasmeh in široko srce, vedno odprto za stiske drugih. Tako bi lahko v enem stavku opisali Tineta Zevnika, po izobrazbi strojnika, po duši pa košarkarja, ki neznansko rad ustvarja tudi v garaži. Njegov prosti čas pa prežema dejavno sodelovanje na oratorijih in projektih Young Caritas, podmladka slovenske Karitas.

Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Vsak jutro Bogu izročim dan in ga prosim, naj mi pomaga zares polno živeti, naj mi pomaga sprejemati in ljubiti. Skozi dan pa vse situacije, ki pridejo, poskusim sprejeti z veseljem oz. neko radovednostjo. Do stvari si želim pristopiti, kot da imam pred sabo izziv, ne pa problema. Izzivi so precej bolj zabavni kot problemi. 😉 Seveda ne uspeva vedno, je pa to pot, po kateri se trudim krmariti svoje življenje.

Kako razvajate svojo drago?
Peljem jo v naravo, v hribe, na izlete ter se potrudim, da se v moji družbi počuti varno ter ljubljeno.

Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Prvega zmenka nisem zares znal definirati, ampak sem jo potem vprašal, tako da zdaj vem. Šla sva na dolg sprehod po Rakitni. Zadnji zmenek pa sva imelo prek video klica v nedeljo zvečer.

Ste eden od voditeljev Young Caritas Slovenija. Kaj vas, ko delite svoj čas, talente in energijo tistim, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov odrinjeni nekoliko bolj na rob družbe, najbolj izpolnjuje?
To, da jim je že vsakršna majhna pomoč zares nekaj velikega in lepega. Občutim, da sem naredil nekaj dobrega za človeka, ki ga morda sploh ne poznam, in to je krasen občutek. Ko se trudim za vse to, pa sam rastem kot oseba, zdi se mi, da me to lahko vodi zgolj po poti, da postanem boljši človek.

Lahko delite z nami nekaj odzivov, bodisi otrok in mladih ali starejših, ki ste jim pomagali s projektom Povezani preko telefona, ki so vas ganili?
Najbolj se me je dotaknilo, ko sem se približno dva meseca pogovarjal s starejšim gospodom, ki živi v domu starejših. Oba sva bila željna pogovora, zato nama je ta hitro stekel ter sva se hitro zbližala. Ko sva klepetala, sva se lahko zares naslonila drug na drugega. Lahko sva drug drugemu povedala svoje težave, se poslušala in se poskušala razumeti. Bilo je zelo lepo, saj sem imel pravega prijatelja, pa čeprav je bilo to zgolj prek telefonskih klicev.

Kako vas je osebnostno oblikovalo pripravljanje oratorija in sodelovanje pri njegovih dejavnostih?
Zelo močno. 😉 Oratorij je eden večjih razlogov, da sem sedaj takšen, kot sem. Bil je začetek prostovoljstva ter začetek bolj zrelega odraščanja. Vodil me je skozi odgovornosti in z njim sem iz leta v leto lahko osebnostno rastel. Kot voditelja pa me je naučil predvsem ponižnosti, saj sem spoznal, da sem le eden od mnogih animatorjev, ki brez Božje ter animatorske ekipe ne zmore prav veliko.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Gotovo je eden od njih, ki ga rušim, da moški ne jočejo. Jaz jočem, sicer če se le da na skrivnem, ker mi je pred ljudmi nerodno.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Mislim, da sta dva konjička, ki ju imam zares rad. Eden je šport, kjer se lahko za trenutek res odmaknem, dam svojemu telesu možnost, da se sprosti ter prepoti. Drugo pa je ustvarjanje in delo doma oz. v garaži. Zelo rad popravljam stvari, ustvarjam iz lesa ter kovine. Vse, kar se sveti, se lahko sestavlja, razstavlja, obdeluje, vse to me izredno veseli. Bogu hvala je domača garaža premajhna za vse naprave in zamisli, ki jih imamo doma o našem ustvarjanju.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Sprejemanja. Če bi znali bolj sprejemati drug drugega, situacije, ki se dogajajo, bi bilo veliko več miru v nas samih ter nasploh v družbi.

Nasmehov. Nasmeh je sredstvo, ki nam je dano, da drug drugemu lepšamo trenutke. Če bi se vsi nasmihali drug drugemu, bi svet kar prekipeval od dobre volje. Ta pa se mi zdi, da je dobra pot do pristnega življenja. :D

Zmernosti. Zdi se mi, da gre smer družbe vse bolj v izobilje, kar pa ni dobro ne za družbo ne za naš planet.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
S sveto mašo, s skupino za mlade, kjer premišljujemo Božjo besedo ter razpravljamo vse mogoče stvari, ki so povezane z Bogom. To je tedenska injekcija. Zelo so mi pa pri srcu tudi razna slavljenja oz. molitve z veliko petja. Celotno leto pa me močno napolnjujejo tudi razni birmanski, oratorijski vikendi, duhovni kampi, letovanja, kjer kljub temu, da dajem sebe kot animator, ogromno tudi prejmem.

Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Osebna želja je to, da si želim svoje življenje podariti temu svetu. Da bi uporabil vse dane talente in znanja ter jih delil in razdajal naprej. Da bi se lahko nekoč ozrl nazaj in si rekel: Tine, kar ti je bilo dano in kar je bilo v tvoji moči, si izkoristil. Družinska želja pa je, da bi nekoč zaživel s svojo družino ter bi ohranjal dobre odnose s starši, bratoma, sestro, sorodniki in prijatelji.