Oktober je mesec ozaveščanja o izgubi otrok, ki višek doseže 15. oktobra, na dan, ko se po vsem svetu spominjamo otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu.
Preberite še :“Mama ima v srcu prostor prav za vsakega svojega otroka”
Da bi obeležili ta dan, je Zavod Živim skupaj s Slovenskim društvom HOSPIC organiziral spominsko slovesnost z imenom Val svetlobe, in sicer ob obeležju za vse umrle otroke na pokopališču Podkraj pri Velenju. Na dogodku s kulturnim programom so v spomin na umrle otroke prižgali svečke z imeni otrok.
Nekaj fotografij s slovesnosti Val svetlobe:
Ob tem objavljamo govor Darje Pečnik, ene pobudnic projekta oziroma spominskega dogodka, ki ima z možem Francijem tudi presunljivo osebno izkušnjo v 18. tednu nosečnosti umrlega otroka, ki počiva prav na tem pokopališču.
Nagovor Darje Pečnik:
Smrt v današnji družbi odrivamo stran od nas, tja nekam v ozadje, na rob. Ne želimo se soočiti z minljivostjo, s koncem življenja, ne želimo se soočiti z občutki, ki nas preplavijo. Z občutki žalosti, bolečine, praznine, jeze, nemoči … Ta drža današnjega človeka do smrti trpljenje ob izgubi otroka v času nosečnosti samo še poglablja. Kakšno držo sploh zavzeti ob nečem tako neoprijemljivem? Kako žalovati oz. ali sploh smem žalovati?
Žal se velikokrat zgodi, da besede bližnjih in okolice "Saj sta še mlada, bosta še imela otroke", "Saj imata doma že druge otroke" ipd. samo še poglabljajo stisko staršev. Počutijo se osamljene, imajo občutek, kot da ne smejo žalovati, da jim je žalovanje prepovedano oz. jim je dovoljeno le za kratek čas, potem pa morajo to žalost odložiti in iti naprej. A ne morejo naprej, ker je umrl otrok, njihov otrok. Potrebujejo čas in prostor za žalovanje.
V začetku novembra, natančneje 4. novembra, bo minilo 10 let od rojstva sina Mateja. Za dlan velik se je poslovil v 18. tednu nosečnosti. Dva dni po rojstvu sva ga z možem v družbi njegovih bratov in sester ter svojcev in prijateljev pokopala prav na tem pokopališču.
Na vsako obletnico mi stisne srce, v meni se obudi praznina, ki jo je povročil njegov odhod. Ja, kjub temu, da imam na tem svetu še 5 otrok, je del mojega srca njegov, Matejev. Ker sem mama, ker je to moj otrok, ne glede na kratkost časa, ki sva ga preživela skupaj.
Spoštovani, danes smo tu za vas, da vam izrazimo sočutje in bližino ob vaši izgubi ter vam ponudimo prostor, kamor lahko prinesete svojo žalost. Niste sami.
Žal se velikokrat zgodi, da besede bližnjih in okolice "Saj sta še mlada, bosta še imela otroke", "Saj imata doma že druge otroke" ipd. samo še poglabljajo stisko staršev. Počutijo se osamljene, imajo občutek, kot da ne smejo žalovati, da jim je žalovanje prepovedano oz. jim je dovoljeno le za kratek čas, potem pa morajo to žalost odložiti in iti naprej. A ne morejo naprej, ker je umrl otrok, njihov otrok. Potrebujejo čas in prostor za žalovanje.
V začetku novembra, natančneje 4. novembra, bo minilo 10 let od rojstva sina Mateja. Za dlan velik se je poslovil v 18. tednu nosečnosti. Dva dni po rojstvu sva ga z možem v družbi njegovih bratov in sester ter svojcev in prijateljev pokopala prav na tem pokopališču.
Na vsako obletnico mi stisne srce, v meni se obudi praznina, ki jo je povročil njegov odhod. Ja, kjub temu, da imam na tem svetu še 5 otrok, je del mojega srca njegov, Matejev. Ker sem mama, ker je to moj otrok, ne glede na kratkost časa, ki sva ga preživela skupaj.
Spoštovani, danes smo tu za vas, da vam izrazimo sočutje in bližino ob vaši izgubi ter vam ponudimo prostor, kamor lahko prinesete svojo žalost. Niste sami.
Preberite še :Smrt otroka med nosečnostjo: kako se posloviti?
