“Zelo težko mi je bilo, ko sem čutila, da Bog želi, da se mu zahvalim za smrt otroka”

Sanjina pot spreobrnjenja se je začela s podobo Usmiljenega Jezusa

Sanja Obaha Brodnjak je profesionalna mladinska delavka več kot deset let. Predava v tujini, vodi delavnice osebne rasti za mlade in starše in je predsednica Društva Salezijanski mladinski center Maribor, kjer je bila po izgubi sinka Gašperja v nosečnosti znova deležna polnega materinskega naročja. Pričuje tudi o tem, kako je po letih duhovne podhranjenosti in zatekanja k newagevskim praksam odkrila dar vere.

Preberite še:
Pot Anitinega spreobrnjenja: “Če obstajaš, Jezus, mi daj razumeti, daj mi znak!”

Kako se je odvijala vaša pot iskanja vere? Kaj vas je prepričalo?
Moja pot iskanja se je začela že v ranem otroštvu. Odraščala sem v družini, ki ni bila verna. Bilo mi je prepovedano hoditi v cerkev. Na skrivaj sem bila krščena, k temu sta pripomogli babica in teta. Birmo in ostale zakramente sem prejela pozneje. Tako tudi nisem vedela, kaj oz. koga iščem. Spomnim se hrepenenja in praznine. Ko smo šli na kakšen izlet, sem najraje šla v cerkev in tam prižigala sveče, gledala freske in kipe.

Na fakulteti je hrepenenje postajalo vedno glasnejše. Imela sem občutek, da je z mano nekaj narobe. Zakaj čutim praznino, če pa v bistvu imam vse? Duhovni del mene je bil kronično podhranjen. Na poti iskanja sem naredila kar nekaj stranpoti, za katere mi danes ni žal, ker sem prek tega na neki način spoznala sovražnika. Začela sem s transcedentalno meditacijo, nadaljevala z reikijem in jogo. Vse to me je začelo hitro dolgočasiti, bila je le kratka nekajmesečna zadovoljitev, ki ni potešila praznine.

Preberite še:
So vzhodnjaške verske prakse škodljive?

Leta 2002 sem šla s prijateljico na obisk k njeni sorodnici. Na steni je imela podobo Usmiljenega Jezusa. Njegov pogled je bil prodoren in me ni izpustil. Ko sem prišla domov, sem o tem pripovedovala možu. Bil je že navajen, da sem se ukvarjala s čim novim. Tudi v tem primeru je mislil, da me bo minilo. Vedno, ko sem zaprla oči, so me te Njegove oči gledale. Ponoči sem sanjala Njegov lepi obraz in občutila ljubezen. To me je pretreslo tako močno, da sem naslednji dan potrkala na vrata te gospe in vprašala, kdo je “tip” na sliki. Bila sem tako nevedna, niti tega nisem vedela.

Gospa me je povabila na karizmatično sveto mašo in nato k molitveni skupini. Tako se je začela moja pot z Ljubeznijo. Zelo sem si prizadevala za ta odnos, imela sem redne tedenske pogovore z duhovnikom.

Jezus je bil zame odgovor na praznino. Ni bilo lahko, sploh obdobje prečiščevanja od vseh zmotnih poti. V želji, da sem vsa njegova, sem obiskala eksorcista. Pozneje so se spreobrnili tudi mož, mama in oče, ki je kot velik nasprotnik vere to milost doživel v zadnjih 10 letih svojega življenja.

Preberite še:
“Po krstu je neki glas v meni rekel: Zdaj si na varnem”

Kako pa bi se lahko po vaši izkušnji približali oddaljenim kristjanom ali tistim, ki iščejo vero?
Lepo bi bilo, če bi zmogli videti Jezusa v njih in Mu služiti, kljub temu da nam to ne diši. So iskalci Poti in lahko jim pomagamo, da Pot tudi spoznajo. Verjamem, da bo Gospod dal priložnost, da bo oseba lahko spoznala odgovor na svoje hrepenenje. Bog ve, zakaj dopušča te stranpoti, ki so zame znamenje, da nekdo išče Boga.

Zelo pomembno je, da smo sočutni, ljubeči in izkazujemo bližino. Ne smemo se superiorno dvigovati nadnje ampak prek pričevanja in z zgledom pokazati, kaj pomeni biti kristjan. Predstavljam si, da smo kristjani kot gasilci. Ko začne goreti, vsi bežijo, gasilci pa tečejo k ognju. Kristjani bi morali biti takšni. Ko je nekdo v stiski, ga ponavadi ljudje zapustijo. Mi smo tisti, ki moramo hoditi k tem virom bolečine, jim prinesti Boga in pokazati, da je On tisti, ki pomaga.

Pomembno se mi zdi tudi, da se ne sramujemo svoje vere. Obstaja zmotno prepričanje, da smo kristjani zelo omejeni oz. je naša vera omejujoča. Mnogi mislijo, da jim newagevske prakse dajejo svobodo in moč. Ne vejo pa, kaj lahko da Bog. Ko sem se sama posluževala teh praks, sem plavala v nekakšni mlaki in sem mislila, da plavam v morju. Ko sem z Gospodom, plavam v najčistejši brezmejni vodi.

Če kristjani ne živimo po nauku, ki nam ga je dal Bog, če se ne hranimo z Božjo besedo, potem smo zelo slaba reklama za Jezusa. Moč Ljubezni mora biti vidna in dejavna v nas in po nas. Kaj mi pomaga, da grem k maši, se tam izročam, potem pa pridem domov in naderem moža, otroke, se s sosedom prepiram glede malenkosti?

Preberite še:
Kako biti dobra reklama za našo vero?

Med nosečnostjo vama je z možem umrl otrok. Kaj doživlja mama, ki se pripravlja na prihod novorojenčka, a ji je tako rekoč iztrgan iz naročja?
Izguba me je naučila, da moja volja in Božja volja nista vedno enaki. Z možem sva sedem let hrepenela po otroku. Nisva obiskala zdravnikov, predala sva se Božji volji. Na romanju s častilci Jezusovega in Marijinega Srca v Fatimi sem šla po kolenih okrog oltarja in Marijo prosila, da bi rada postala mama. Po obisku kipa Fatimske Marije Romarice v Stični, kjer sva jo z možem s solzami v očeh prosila za dar starševstva, sem zanosila. Bila sva presrečna, vendar so se kmalu začele preizkušnje.

Zaradi rizične nosečnosti sem večino časa preživela v bolnišnici. Bilo je zelo težko, vendar sva imela vero, da se bo vse dobro izteklo. Trdno sva bila prepričana, da nama Bog ni dal otroka za tako kratek čas in da so to le preizkušnje. Prisoten je bil strah, solze, bolečine. Ogromno sva premolila otroka posvetila Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Spomnim se klica prijatelja, ki je bil v Fatimi. Zame so darovali sveto mašo. Le nekaj ur po tem sem predčasno rodila, v 21. tednu nosečnosti. Bila sem sama, niso obvestili moža. Ko veš, da greš domov praznega naročja, je porod izjemno težek. Prazno naročje boli, del tebe takrat umre. Imaš prsi polne mleka in doma prazno zibelko. Če ne bi imela vere, da bomo s sinkom Gašperjem skupaj v večnosti, ne vem, kako bi zmogla. Ob tem sem dojela, kaj v Svetem pismu pomenijo besede Ljubezen nikoli ne mine.

Preberite še:
“Ob smrti otroka se čas ustavi, najin svet se je postavil na glavo”

Kako vam je pri žalovanju pomagala vera? So bili pogovori z Bogom ostri?
Na začetku so bili polni prošnje, da mi odvzame to bolečino in ozdravi srce. Ko se sčasoma postaviš na noge in pride faza jeze v procesu žalovanja, pa sva imela ostre pogovore. Še isti trenutek sem se pokesala, prosila odpuščanja, se zatekla v Njegov objem in je spet prišlo novo ozdravljenje.

Sprva sem se bala takšnega odnosa. Kdo sem jaz, da obsojam Boga? Ob tem sem dojela, da je to najbolj pristen odnos, ker zagotovo odraža vero. Z nekom, ki ne bi obstajal, se ne moreš kregati. Pomagalo mi je, ko sem se v evharistiji srečala z Jezusom. Z nežnostjo se je dotikal mojih ran in jih zdravil.

Osebna vera mi je pomagala predvsem v zavedanju, da nisem sama v tej dolini solz – tudi po ljudeh, ki so mi takrat izkazovali sočutje, bližino in zame tudi molili. Po Božji besedi sem spoznavala, da se moramo za vse zahvaljevati. Tri mesece pozneje sem se šla v Fatimo zahvalit za dar materinstva. Zelo težko mi je bilo, ko sem čutila, da Bog želi, da se mu zahvalim za smrt otroka. Jeza in upor v meni sta se zlomila, zmogla sem se zahvaliti. To dejanje je bilo ključno pri mojem ozdravljanju. Še danes se kdaj oglasi bolečina in sem hvaležna zanjo.

Kmalu po tem sem se zaposlila pri salezijancih in moje naročje je bilo polno. Tu najbolje živim svojo starševsko vlogo.

Preberite še:
Mislila je, da nikoli ne bo imela otrok, dokler ji drobna deklica ni zasukala življenja

Ste predsednica društva Salezijanskega mladinskega centra v Mariboru, kjer se posvečate delu z mladimi in njihovimi družinami. Kako mladi doživljajo čas, v katerem ne morejo živeti običajnega odraščajočega življenja in so tako rekoč prisiljeni preživljati čas za računalnikom?
Za vse, še posebej pa za mlade, je ta situacija težavna, saj nimajo zadovoljene osnovne potrebe po zdravi socializaciji z vrstniki. Sodoben mladostnik ima zaradi družbenih omrežij in interneta nasploh mnoge socialne izzive. Njihov svet odnosov je drugačen, kot je bil moj, pa vendar ni nič manj pomemben. Vemo, da je pristen odnos ključen za zdrav socialni razvoj otrok in mladostnikov in to jim je sedaj odvzeto. Odrasli ne govorimo istega jezika kakor oni in dobro je, da se družijo in v odnosih rastejo. Mladim ni problem preživeti časa na računalniku, tablici, mobilnem telefonu … problem je, da ga preživljajo za stvari, ki niso po njihovem izboru. 🙂

Če želimo, lahko iz vsake stvari potegnemo nekaj dobrega. Mogoče bodo znali bolje spoštovati priložnosti za pristne stike, da bodo potem manj časa preživeli za računalniki in več s svojimi vrstniki, prijatelji.

Kaj v tem času najbolj potrebujejo?
Pristen odnos in izraz bližine, mladostniško veselje, gibanje na svežem zraku. Zagotovo manj računalnika in več pristnega socialnega odnosa.

Kako pri opravljanju svoje svetovalne prakse znanstvene metode dopolnjujete z vero?
Z lahkoto in ljubeznijo. 🙂 Končala sem magisterij iz zakonskih in družinskih študij, terapevtsko smer, in bila prepričana, da bom šla na izpopolnjevanje za zakonsko in družinsko terapevtko, vendar je imel Gospod drugačen načrt. Nisem bila najbolj navdušena nad Njegovo željo, saj je bila moja drugačna. Zaupala sem, da resnično ve, kaj je najbolje zame.

Pozneje sem se izobraževala še na področju geštalt pedagogike in zaključila izobraževanje za geštalt svetovalca. Ta vrsta pedagogike je zelo terapevtska.

Danes se popolnoma strinjam z Njim, saj me je poklical v drugačno obliko dela, k holističnemu pristopu obravnave posameznika. Odpirajo se nova obzorja. Blizu mi je, da lahko v svoje delo vključujem duhovni vidik človeka. Svetovalna službena praksa v mladinskem centru vključuje vero prek odnosa do klienta, uporabnika, v svoji zasebni praksi pa vključujem tudi molitev. Rezultati so zelo dobri, saj je v procesu več Njega in manj mene. Ravno ta del bogati in hrani. Ko zaključim tako srečanje, čutim močno hvaležnost, da sem lahko bila del tega procesa, da me je Bog lahko uporabil.

 

Preberite še:
4 načini prebiranja Svetega pisma, ki bi jih moral poznati vsak katoličan

Preberite še:
Kako se Martin Golob znajde z likalnikom?

Preberite še:
Vas je strah imeti otroke med epidemijo?