Smrt otroka med nosečnostjo: kako se posloviti?

Nekoč je bila smrt nerojenega otroka večinoma prezrta stvar, saj ga družba še ni štela za polnopravno osebo. Danes zdravniki, pa tudi pari, ki so doživeli izgubo otroka v nosečnosti, izpostavljajo prednosti tega, da se v miru poslovite od mrtvorojenega otroka. To je pomemben korak pri žalovanju zaradi izgube.

Čeprav je boleče videti svojega mrtvorojenega otroka, pa je to lahko prvi način, kako se od njega posloviti. S tem boste "dali svojemu otroku obraz".

"Včasih so medicinske sestre ob tragičnem dogodku nekoliko bolj zmedene in se ne znajo najbolje odzvati. Mrtvorojenega otroka je včasih težko pogledati, osebje v bolnišnicah ga ravno zato ne pokaže staršem, saj menijo, da je to preveč boleča situacija zanje. Svoje strahove projicirajo na starše," razlaga Pascaline Chazerans, ki več kot deset let dela kot babica.

"Spomnim se mame, ki je po porodu želela videti svojega mrtvega otroka. Ko se mu je približala in se ga dotaknila, je takoj dejala, da je podoben svojemu dedku. Svojega otroka je videla z očmi in srcem matere. Bilo je zelo ganljivo," pripoveduje babica Pascaline.

Francoske porodnišnice na primer nudijo možnost registra mrtvorojenih otrok. Po rojstvu fotografije mrtvorojenega otroka vložijo v njegovo mapo, ki ostane v bolnišnici in si jo lahko starši po želji ogledajo.

Marie, mati dveh nedonošenčkov, je Aleteii povedala: "Prvega otroka sva izgubila pred desetimi leti in takrat nisva imela poguma, da bi ga videla. To, da veš, da so njegove fotografije še vedno v bolnišnici, nama je vedno vlivalo samozavest, da si lahko premisliva in kljub vsemu vidiva svojega sina, če to želiva." Babica v bolnišnici vzame tudi odtise stopal in rok ter staršem izroči celoten register, ki je zares ljubeč spomin na otroka.

Poimenovanje mrtvorojenega otroka omogoča resnično priznanje obstoja otroka. Otrok se je razvijal v maternici in kljub kratkemu življenju je živel in obstajal. Dobro je, da ne pozabimo, včasih pa tudi, da preostali družinski člani razumejo, da je bil ta otrok resničen.

Za brate in sestre je to dober način, da spregovorijo o otroku, ki ga niso imeli priložnosti spoznati, in jim omogoča, da poimenujejo brata ali sestro in ga tako priznajo kot polnopravnega člana družine, tudi če z njimi nikoli ni sedel za družinsko mizo.

Poleg poimenovanja otroka se nekatere družine odločijo tudi za to, da ga vpišejo v Družinsko knjižico. Ne gre za obvezno vpisovanje, a nekaterim staršem omogoča, da malčka s tem simboličnim dejanjem sprejmejo v svojo družino.

"Ko sva izgubila prvega otroka, nama je zdravnik poleg tega, da nama je dal popolnoma svobodno izbiro, svetoval, naj zanj nimava pogreba, ker bi bilo to za naju preveč boleče, toda jaz nisem želela najinega otroka pustiti v bolnišnici. Morala sem vedeti, kje je, in ga 'videti', – četudi je pokopan –, kadar sem želela," pravi Marie.

Čeprav se vsa logistika okrog priprav na pogreb morda zdi zelo boleča, vam omogoča, da se od otroka poslovite in predelate svojo žalost. Če otroka, vso njegovo družino in vso bolečino zaupamo Bogu, nam bo to izgubo pomagal lažje prenesti.

"Pokop otroka omogoča tudi, da sorojenci lahko žalujejo. Otrokom je ob tem težko, a pomembno je, da znajo bratu ali sestrici reči 'adijo'. In otroci to slovo doživijo na bolj preprost način kot odrasli."

Pascaline Chazerans pojasnjuje, da "nekateri starši izkoristijo pogreb, da dajo v otrokovo krsto odejo ali punčko. Ta simbolična gesta je za starše zelo pomembna, saj na ta način simbolično poskrbijo za svojega otroka."

Da bi premagali žalost ob izgubi in se naučili živeti z njo, je potreben čas. Za nekatere je pot hitrejša, za druge veliko daljša.

Oče in mati stvari ne doživljata na enak način. Mati je nosečnost izkusila v svojem telesu, zato je to zanjo tudi fizična stvar. Za očeta je drugače, a to ne pomeni, da manj trpi. Pomembno je, da se lahko poslovite od otroka. Včasih to težko naredimo sami, zato je pri tem lahko v pomoč opora bližnjih in strokovnjakov. Obstajajo tudi društva, ki pomagajo žalujočim staršem. Predvsem pa jim koristijo ljudje, ki pozorno poslušajo in ne obsojajo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.