“Zdi se mi pomembno, da nisi samo kritičen, ampak tudi samokritičen”

Joseph Nzobandora, znan kot Jose, se je rodil v petčlanski družini slovenski materi in burundijskemu očetu. Njegov ustvarjalni duh ga je prek Škofijske klasične gimnazije, kjer je začel dejavno rapati, vodil na pravno fakulteto, v glasbene in plesne vode ter na gledališke odre. V zadnjih letih ga je kreativni zanos ponesel v ustvarjanje predstav za mlajše, saj deluje v svojem Gledališču MalihVelikih. Z njim smo se pogovarjali o njegovih življenjskih poteh in odločitvah, o ustvarjalnosti in pomembnih temah, ki jih obravnava v svojih komadih in gledaliških igrah.

Razložil si, kako si zašel v gledališko umetnost, v bistvu pa si najprej študiral pravo, ki je zelo drugačno. Kaj te je pritegnilo pri enem in drugem? Kako si izbiral med obema?
Na začetku so me zelo zanimali jeziki. Razmišljal sem o študiju angleščine in francoščine, zelo mi je bila všeč latinščina, ki smo se jo učili na gimnaziji. Toda ker sem težko pri miru, rad sem zunaj, v gibanju, se za to nisem odločil.

Po drugi strani me je vedno zanimalo, kako deluje družba. Zdelo se mi je, da ima pravo – poleg tega, da se ukvarja z družbo, nekaj praktičnega, življenjskega v sebi. Mislil sem si, da s pravom lahko nekaj narediš, spremeniš. Med študijem sem ugotavljal, da me bolj kot družba kot celota zanima posameznik v družbi. Začele so me zanimati človekove pravice, šel sem recimo na tekmovanje iz prava človekovih pravic v Strassbourg in tudi diplomiral s tega področja.

Že prej sem se ukvarjal z glasbo, na fakulteti še bolj intenzivno, z Muratom sva takrat posnela prvo ploščo (Murat in Jose, V besedi je moč, 2002), imela sva veliko koncertov. Zelo močno sem padel v neko drugo sceno, v drug svet. Prej sem mislil, da je glasba moja zabava, to, kar pač rad počnem, moj poklic pa da je nekaj drugega. Potem pa se je izkazalo, da je ta "zabava" nekaj več, nekaj, kar me izpolnjuje. Zaposlil sem se in delal kot pravnik, hkrati pa sem čutil, da me bolj izpolnjuje ustvarjanje. Spoznal sem, da lahko tudi s tem, kar delam v kulturi in umetnosti, vplivam na to, kar bi si želel prek prava: medsebojno spoštovanje, človekove pravice ...

Kot si povedal, si v zadnjih letih zelo dejaven pri nastopanju in ustvarjanju za otroke, ustanovil si Gledališče MalihVelikih. Zakaj so ti všeč lutke? Kako se razlikuje nastopanje pred otroki ali pred odraslimi?
Pri predstavah za otroke mi je zelo všeč to, da so otroci zelo iskreni in neposredni. Ko igraš za otroke, je predstava vsaj malo podobna koncertu. Tudi na (pop ali rap) koncertu se poslušalci dejavno odzivajo. Otroci na predstavi so neposredni, smejejo se, čutiš jih in imaš njihov direkten odziv, ki ti nekaj da. To mi je zelo všeč. Pri svojih predstavah se trudim, da bi bile otrokom blizu: dinamične, zabavne in duhovite, tudi sam pišem glasbo. Hkrati pa želim vedno podati neko meni pomembno sporočilo in upam, da ga otroci razumejo.

Tak primer je recimo moja predstava Super Brina. V njej se deklica Brina in z njo otroci, ki so dejavno vključeni v dogajanje, odločajo med vrednoto pehati se za nekim materialnim bogastvom in ohraniti naravo. Ekološko noto in vrednoto hvaležnosti poudarjam tudi v svoji predstavi Afriško sonce. Mislim, da odrasle, ki že imajo svoj prav, težko spreminjaš s predstavo ali besedilom, otroci pa so še zelo odprti za razumevanje pomembnih stvari.

Najbolj te poznamo po tvojih rapih, tudi medijsko si bil najbolj izpostavljen s svojo glasbo. Z Muratom sta tandem že od gimnazijskih dni. Ali še kaj pišeš rap? Kje si dobival ali dobivaš ideje?
Čeprav vmes kar nekaj časa nisem bil zelo aktiven (zadnji album Tuki not je bil izdan leta 2008), še pišem rap in z Muratom ustvarjava neke nove komade in sva pri zanimivem projektu. Zadnje čase pišem tudi bolj poetična besedila in iščem nekoliko drugačne oblike izražanja, torej se ne ustavljam samo ob rapu.

Kaj pa tematika?
Vedno pišem o tem, kar me v življenju osebno nagovarja: me veseli, se me dotakne, vzbudi v meni občutenje in razmišljam o tej stvari. Pišem o stvareh, ki se mi zdijo pomembne.

Velikokrat si v svojih komadih družbeno kritičen. Se ti zdi, da si tudi ti kot umetnik ogledalo za družbo?
Hm ... Poskušam biti. Povem svoje mnenje, ampak ne razmišljam tako, kot da vse vem. Z Muratom sva napisala skladbo Zdej vem, ki govori o napakah, ki jih vsi delamo, ampak se moramo zavedati, da se lahko iz njih nekaj naučimo in da vse, kar lahko spremenimo, smo mi sami. V rapu rečem: "Glej, svet ni isti, kot je bil prej." Če si se ti spremenil, se je spremenil tudi svet, ker si ti drugačen. Zdi se mi pomembno, da nisi samo kritičen, ampak tudi samokritičen. To ni lahko, ker hočeš vedno sebe obvarovati, o sebi običajno ne razmišljaš, da si slab.

Veliko vsebinsko bogatih besedil si napisal, zelo razmišljaš o besedilih. Kaj so najpomembnejše stvari, ki jih želiš prek besedil sporočiti poslušalcem?
Zadnje čase veliko razmišljam o identiteti. Vsak prevzame veliko različnih identitet in zanimivo je, kako vsak skrbi, da ta identiteta ni prizadeta, boriš se zanjo. Mislim, da bi bilo super, če bi prevzel najširšo identiteto, to je, da si del tega stvarstva. Če je prevzemanje neke ožje identitete (politične, verske, nacionalne, rasne ...) razlog za sovraštvo do drugih, je to problem. Če bi lahko presegel to ožjo identiteto, v smislu, da smo vsi del nečesa širšega, bi lahko s sogovornikom prišel na isti imenovalec in ne bi prišlo do konflikta. To je moj pogled, ki ga na specifičen način predstavim v svojih komadih.

V pesmi Postan ti sam pravim, da ne kopiraj drugih, ampak išči svoje talente in posebnosti in jih razvijaj. Ni najboljše delati tako, kot vsi delajo, ampak moraš v sebi iskati svoje odgovore in na druge gledati odprto. O tem z Muratom govoriva tudi v komadu Od ljudi do ljudi, ki nagovarja poslušalca, da sprejme drugega, ker je človek, kot je on. "Vsi se rodimo, vsi mamo želje, upe, vsi se bojimo, vsi imamo svoja veselja, vsi trpimo." Vsi smo v isti zgodbi. Pretirano naslanjanje na identiteto je lahko razlog za to, da se ne razumemo med sabo. Pri identiteti je pomembno, da se zavedaš, da si ti več kot ta identiteta, da rečeš: "Sem recimo pripadnik neke skupine, a obstaja še nekaj širšega kot to." Ni dobro, da me identiteta omejuje ali da jo absolutiziram.

Naslednji poudarek je recimo razmišljanje s svojo glavo. Težavo vidim v tem, da včasih neke stvari vzamemo kot samoumevne in se o tem ne sprašujemo, nekako izklopimo svoje razmišljanje, vleče nas nekakšen čredni nagon. Lažje je biti v čredi, ker se ti ni treba toliko spraševati. Samo posamezniki, ki znajo pogledati zunaj svoje skupine, bodo lahko komunicirali z drugimi. Pa ne gre za to, da bi se moral odpovedati svoji identiteti, ampak za to, da bi bil zmožen to preseči in v drugem videti človeka.

V (svojem) navzven hecnem komadu Bučke se z Muratom ukvarjava s tem, da mnogi hlastajo za nekimi zgodbami in novicami o slavnih, ki se jih ne tičejo, v bistvu pa se izogibajo soočenju s seboj in z življenjskimi vprašanji smisla, ki so težka.

Izhajaš iz verne družine, hodil si na katoliško gimnazijo. Kakšno mesto ima duhovnost danes v tvojem življenju?
Sem gotovo hvaležen, da sem bil deležen take vzgoje in da sem se v svojem življenju ukvarjal in se še ukvarjam z duhovnostjo. Vsi ljudje iščemo nekaj več. Vprašanje pa je, kje to iskati. Ena možnost je duhovna pot. Lahko pa kopičimo določene stvari ali izkušnje, doživetja ... Nikjer pa ni konca. Moja izkušnja je ta, da je to iskanje smiselno edino v duhovnosti, saj ima fizični svet svojo mejo, medtem ko je duhovnost nima. Duhovnost ima pomembno mesto v mojem življenju. Vsi živimo v istem svetu, ki ga počasi odkrivamo, kako je zgrajen, kako enkratno deluje. Zdi se mi zelo logično, da je v življenju nekaj več od nas. Človek sam po sebi ne ve točno niti to, kako je atom v resnici sestavljen, kako je v vesolju vse tako natančno urejeno.

Torej ne verjameš v naključnost vsega?
Ne, nikakor ne. Verjamem v nekaj presežnega, v Boga, ki si ga vsak predstavlja nekoliko drugače. Predstave o bogu kot o nekem moškem se mi zdijo hecne. Tudi z imenom Bog lahko zgrešimo bistvo. Kar se meni zdi bistveno, je nekaj, kakorkoli si to kdo predstavlja, kar bi lahko imenovali milost, česar smo deležni vsi. Lahko to imenujemo Božja milost ali milost ali kako drugače, to je nekaj, čemur se lahko ti odpreš in to sprejmeš. Jaz verjamem, da to je in da lahko s tem sodeluješ, če želiš, lahko se pa zapreš. Mislim, da je to stvar, ki je pomembna za vse, ne glede na to, ali so (tako ali drugače) verni ali pa ne. Vsak človek je deležen milosti.

Že v mladosti sem imel veliko vprašanj, potem sem pa nehal z racionaliziranjem duhovnosti. Začutil sem, da z racionaliziranjem lahko izgubiš duhovno življenje, oziroma ni več to to. V določenem trenutku se mi ni zdelo racionalno, da se preveč poglabljam v to, ampak sem začutil, da se moram nekako odpreti milosti, da se zavedam tega, da nisem sam za vse. Nekaj je, kar ti omogoča vse: življenje, to, da si v krogu svojih dragih, da imaš veliko možnosti. V zavedanju tega ostajam predvsem hvaležen.

Kje ti najbolj začutiš to milost bivanja?
V zadnjem času je družina gotovo najmočnejša priložnost, ki jo dojemam kot veliko milost. Velikokrat v svojem življenju opazim, kako se določene stvari odvijejo po neki previdnosti, kako ti na primer določen prijatelj priskoči na pomoč ... Stvari, ki niso odvisne od tebe, se ti dogajajo v tvoje dobro. Seveda delaš to, kar je v tvoji moči, ampak vsega, kar se ti je dobrega zgodilo, nisi sam naredil. Toliko moči pa res nimaš. (smeh) Že to, da sem spoznal svojo partnerko Tjašo, s katero se imava rada, je zame res veliko. To se mi je zgodilo!

Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kako se odzoveš na razne stvari, ki se ti dogajajo. Ne gre za to, da bi ti hotel spreminjati svet okoli tebe (lahko ga v zelo majhni meri), ampak gre predvsem za tvoj odziv. Tvoj odziv najbolj določa, koliko si ti dojemljiv za to milost. Če te nekaj vrže čisto iz tira, si zapiraš to možnost. Če pa sprejmeš stvari take, kot so, si odprt za rešitve, imaš večjo možnost izkoristiti to milost, ki je. Ne vem, kako bi to drugače imenoval.

Še zadnje vprašanje: ali na današnje dogajanje in prihodnost sveta gledaš z optimizmom ali pesimizmom?
Sam nisem ne optimist ne pesimist. Mislim, da ima vsak človek svojo zgodbo. Tu mi na misel pride prilika o talentih. Človek lahko zakoplje svoje talente ali pa investira in nekaj naredi. Če vsak pri sebi dela na ta način, bo gotovo boljše na svetu. Toda jaz lahko govorim samo zase. Nima smisla govoriti o tem, kako bi bilo, če bi vsak naredil to in to. Samo jaz lahko nekaj naredim. Včasih sem morda razmišljal o prihodnosti sveta, ampak v bistvu smo se vsi rodili in vsi bomo umrli. Za vsakega je najbolj bistveno vprašanje, kako je on osebno živel svojo zgodbo. Kaj bo v prihodnosti sveta, v resnici ni tako pomembno, niti nimamo dostopa do tega.

Meni osebno se zdi pomembno, da ne izgubljam toliko energije s premišljevanjem, kako so stvari slabe v svetu (čeprav je veliko stvari groznih). To ni pravi način, kako naj jaz živim vsak dan. Zato niti ne berem toliko novic, glavne stvari tako ali tako pridejo do mene, ker ljudje govorijo. Najpomembnejše je to, kako si ti sam. Če si ti v redu, če si v sebi miren in zadovoljen, boš tudi do drugih tak. Če si ti sam razdražen, jezen, boš veliko teže prijazno pozdravil sodelavca. Vsak bi moral pri sebi poskrbeti, da se dobro počuti, ker bo tako za vse bolje.

Kljub temu da opozarjamo na stvari, ki niso ok (in prav je, da povemo, kaj je narobe), se mi zdi bistveno, da se osredotočamo na rešitve, ne na probleme. Bistveno vprašanje je, kaj lahko naredim, naredimo. Vsak naj skuša biti del rešitve in ne problema, če je to mogoče.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje 01/2022.