Dejan Vunjak: “Dokler bo publika poslušala moje in očetove pesmi, tako dolgo bom jaz prepeval”

Dejan Vunjak je glasbenik, ki ga pozna vsa Slovenija. Z nasmehom in veselo energijo hitro osvoji srca svojih poslušalcev. Glasba mu je bila položena že v zibko. Njegov oče, ki je prepeval pod imenom Brendi, je s skupino Don Juan polnil koncertna prizorišča, glasbeno dejavna pa je bila tudi družina Dejanove mame.

Dejan je tako bil že od malih nog v družbi največjih slovenskih glasbenikov in kmalu je tudi sam začel pot v svet umetnosti. Že kot sedemletni deček je posnel naslovno skladbo za mladinsko nanizanko Pepi vse ve, v kateri je zaigral tudi glavno vlogo radovednega Mihca. Svet glasbe in igre ga je kmalu navdušil.

Pri 18 letih je postal del očetovega benda. Po njegovi smrti je z bendom Brendijeve barabe začel prepevati očetove pesmi in kmalu začel ustvarjati svojo glasbo s to skupino Brendijeve barabe. Še vedno ohranja očetovo zapuščino, vendar tudi sam pušča svoje sledi na mozaiku slovenske zabavne glasbe.

Dejan je leta 2017 dokazal, da se odlično znajde tudi na plesnem parketu. S soplesalko Tadejo Pavlič je navdušil gledalce in zmagal v prvi sezoni najbolj gledanega plesnega šova pri nas – Zvezde plešejo.

Glasba vam je bila položena že v zibelko, velike zasluge za to pa ima vaš oče. Kako se ga spominjate? Kakšen oče je bil?
Res je, da je bil oče najbolj prepoznaven v naši družini kot glasbenik in tudi v Sloveniji je pustil največji pečat kot avtor mnogih uspešnic, vendar je malo komu znano, da je v naši družini skoraj vsak glasbenik, in tako sem bil res obdan z glasbo. Moja mama je bila pevka pri mojem dedku (njenem očetu), kjer so prepevali predvsem Avsenika, saj je dedek igral klavirsko harmoniko.

Prav tako so vsi moji strici povezani z glasbo. Eden je imel svoj ansambel in je igral klaviature, drugi je bil mnoga leta glasbeni urednik radia Ptuj, danes pa je član Brendijevih barab in tehnik v skupini, tretji pa je prav tako glasbeni tehnik v enem izmed ozvočevalskih podjetij. Moj bratranec je naredil magisterij iz klasične kitare, sestra pa je bila profesionalna plesalka, kar je močno povezano z glasbo.

A če se vrneva k očetu, ga imam zapisanega v izredno lepem spominu. Kljub temu da ga zaradi službe (glasbe) ni bilo veliko doma, je očetovsko vlogo opravil odlično, saj je poskušal čas z nami preživeti res kvalitetno. Vedno si je vzel čas za pogovor. Velikokrat omenim, da sem ga jemal bolj za prijatelja kot očeta, ker se je tudi sam tako obnašal do mene. Je pa res, da je znal biti tudi zelo načelen in strog. Kljub temu da ni nikoli povzdignil glasu ali roke, smo imeli veliko spoštovanje do njega. 

Ko bom imel sam otroke, se bom trudil čim bolj zgledovati po vzgoji mojih staršev, saj ocenjujem, da sta nama s sestro dala prava načela in smernice za življenje.

Z njim ste veliko časa preživeli tudi na odru, najprej že kot triletni deček, pozneje v muzikalu Briljantina in pri 18 letih kot del očetovega ansambla. Kako vas je ta skupni čas, obkrožen z glasbo, oblikoval?
Najbolj pomembno je, da naju s Tino starši niso nikoli silili v glasbo, a se je vedno spontano zgodilo, da je bila glasba vedno del najinega življenja. Muzikal Briljantina je bil res poseben dogodek, kjer smo na istem odru stali sestra Tina, oče in jaz. To je bilo res nekaj posebnega.

Od vsega naštetega pa bi rekel, da me je najbolj zaznamovalo, ko sem igral bobne v očetovem bendu. Tam sem bil slabo leto, a sem se veliko naučil. Vzljubil sem potovanje po Sloveniji in življenjski stil glasbenika. Naučil sem se, kako funkcionirati v bendu in kakšna so pravila. Videl sem, kakšen mora biti odnos glasbenika do poslušalca ... Hvaležen sem, da sem lahko slabo leto igral v prekaljeni glasbeni zasedbi s Koradom in Brendijem, saj sem mnogo pravil prenesel tudi v moj bend Brendijeve barabe. 

Kako ste se soočili z njegovo izgubo? Vas je ta preizkušnja spremenila?
Izguba gotovo ni bila lahka. A zaradi vsega medijskega pompa in preostalega dogajanja ter sprememb v tem času se spomin in občutki kar malo izgubijo, saj je bilo vedno nekaj, kar ti je misel odgnalo stran od realnosti. Kar je lahko ponavadi tudi dobra stvar (odvisno od same narave človeka).

Me je pa vedno mirila misel na stavek, ki ga je oče nama s sestro Tino velikokrat povedal. Zavedal se je, da je izpostavljen veliko nevarnostim, kot je recimo nočna vožnja, zaradi katere je imel tudi že prometno nesrečo. Vedno je rekel: "Če se meni kaj zgodi, si ne želim, da žalujete za mano, saj sem v življenju imel to srečo, da sem uresničil veliko več, kot sem si sam upal sanjati." 

Vaša glasbena pot je usmerjena v negovanje in ohranjanje očetove glasbene zapuščine. Vas je kdaj vleklo v druge zvrsti glasbe?
Vedno sem imel osebno in skupaj z bendom Brendijeve barabe dva cilja. Prvi je prav gotovo ohranjanje očetove glasbe in smeri lahka-zabavna glasba, ki jo je ustvaril bolj kot ne oče. Drugi pa je bil vedno narediti in pustiti tudi svoj pečat na glasbeni poti.

Srečo imam, da je naša glasba zelo podobna smeri, ki jo je delal oče, in je to verjetno zato, ker sem z njo rasel in jo imam v svojih ušesih že od malih nog. Ponosen sem, ko pogledam, kaj smo skupaj z ekipo dosegli v 11 letih. Ljudje so nas sprejeli za svoje, kar mi je najbolj pomembno. Naš iskren namen je zabavati ljudi, kot sta to počela Korado in Brendi, in nam zato ljudje vedno dovolijo izvajati očetovo glasbo. Hkrati pa smo nanizali že kar en ducat svojih avtorskih uspešnic, ki vedno bolj postajajo zimzelene. 

Kako si naberete novih moči in energije, glede na to, da so vaši dnevi polni ustvarjanja, nastopov in prečutih noči?
Najbolj me napolni druženje z ljudmi. Rad sem obkrožen s preprostimi, iskrenimi ljudmi. Največ mi pomeni, ko se z družino ali prijatelji dobimo na terasi in vržemo kaj na žar. To je tisto, kar mi da vedeti, da je sreča v malenkostih. 

V otroških in najstniških letih ste igrali v več nanizankah. Verjetno nam v spominu najbolj ostaja vloga Mihca v seriji Pepi vse ve. Kakšni so vaši spomini na te čase? Si želite še kdaj stopiti pred filmske kamere?
Kamera me je zasvojila v res mladih letih. Pri sedmih letih sem začel snemati prve projekte z RTV Slovenija in takrat sem se dobro spoznal s tako imenovanim show biznisom. Igranje, vodenje, petje ... Vse, kar je povezano s tem, me navdušuje. Ne vem, zakaj, ampak neizmerno uživam v procesu ustvarjanja novih oddaj, serij, snemanja pesmi ...

Spomnim se, da sem neizmerno užival, saj sem bil daleč najmlajši v ekipi. Bil sem obkrožen s samimi odraslimi, bil sem edini otrok in to mi je zelo ugajalo. Všeč mi je bilo, da so se vsi obnašali do mene, kot da sem njihov sovrstnik, in so mi dali enako težo in veljavo. Še danes sem vesel vsakega, ki ga vidim iz ekipe. Lahko povem zanimivost, da na RTV Slovenija, ko grem snemat kakšno oddajo (V petek zvečer ali kakšno drugo), redno srečam vizažistko, ki me je pudrala že takrat, in vedno obujava spomine. Ona je ostala še vedno enako lepa, jaz pa sem se od takrat že kar "fejst" postaral. (smeh)

Katera vaša pesem vas najbolj nagovori? Kakšno sporočilo želite s svojo glasbo poslati v svet?
Najljubše ne morem izbrati, saj je vsaka moja pesem prišla v določenem obdobju v življenju. Vsaka ima nek pomen in spomin na določeno stvar. Želim, da ljudje v moji glasbi začutijo iskrenost in da začutijo, da se ob moji glasbi lahko smejejo, jokajo, sprostijo, veselijo ... To je tako ali tako bistvo pesmi. Dokler bo publika poslušala moje in očetove pesmi, tako dolgo bom jaz prepeval. 😊