“Po poroki se zavedam, da imam več napak, slabosti, kot sem mislil prej”

"Ja, kje ste pa mene našli?" se je s prgiščem presenečenja odzval Rok Černelič ob Aleteijinem vabilu v rubriko Moške skrivnosti. Iskreno ga poiskati ni bilo prav težko. Učitelj, fotograf, snemalec, sodelavec gibanja Družina in Življenje (DiŽ) in projekta sodobne krščanske glasbe Mesto na gori, skavt, mladinski voditelj … To so le nekatere izmed poklicnih in prostočasnih dejavnosti, ki so zapolnjevale in še zapolnjujejo dneve Roka, moža ter očeta štirih sinov. 

Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Sem precej spontane narave, vajen načrtovanja, a se vsak dan malo prepustim. Tri dni sem zaposlen v šoli kot učitelj fizike in tehnike. Dva dneva v tednu pa sta namenjena S. P.-ju (fotografsko-snemalne dejavnosti, op. a.). Hvala Bogu imam ženo, ki prevzame vse drugo, ko mene ni. Nimam organizacijskih težav, se pa včasih težko osredotočim na eno stvar. V polovičnem delovniku hitro postaneš nekonkurenčen, ker te stranke čakajo. Sprašujem se, ali ima še smisel nadaljevati delo v tej obliki.

Kako razvajate svojo ženo?
Precej malo, precej premalo. Po kosilu si skuhava kavo, včasih ona, drugič jaz. Usedeva se na kavč in se pogovoriva, kaj se je dogajalo čez dan. Sicer pa ima zelo rada masaže. Ko kaj želi, je to verjetno masaža. Zdaj sem se tega že navadil.

Ste dober maser?
Sem, ker imam tople roke. Bojda je to pomembno. Brala sva knjigo 5 jezikov ljubezni. Ženi je zelo pomemben dotik. V mislih imam potrjujoč dotik, ne erotičnega. Takšne vsakdanje dotike ima zelo rada, prijetno ji je, ko si na tak način izkazujeva nežnost.

Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Za prvega bi težko rekel. Nisem je želel po klasični poti vprašati, ali bi bila moje dekle. Želel sem, da se zgodi spontano, skozi srečevanja in druženja. Velikokrat sva se dobila na čaju. Zadnji zmenek je bil pred kakim mesecem.

Učitelj, fotograf, snemalec, montažer … Katera vloga vas najbolj izpolnjuje?
Največ se ukvarjam z videoprodukcijo. Prej sem veliko fotografiral poroke. Snemam podkast za DiŽ.

Učitelj sem si od nekdaj želel biti. Vedel sem, da imam v sebi smisel za to, veseli me. Vedno sem rad delal z mladimi, tudi pri skavtih. Stik z mladimi me zelo izpolnjuje. Fotografija pa se je začela kot konjiček in se razvila v resno stvar. Fotografija in video me veselita tudi s tehnične plati. Zelo rad raziskujem novosti.

Trenutno porok ne fotografirate, v preteklosti pa ste jih precej. Lahko razkrijete kako zabavno anekdoto z ohceti? Fotografirali ste tudi poroko "škofijca" in "želimeljčanke".
Oba sta moja prijatelja. Prigod je bilo veliko. Kot fotograf si tudi neke vrste svetovalec, saj si edini, ki je s parom ves dan. S prijateljem Žigo Lovšinom sva fotografirala skupaj in "svetovala", kako bo potekal dan. Je šranga res nujno potrebna? Zakaj bi bilo treba, da je torta točno opolnoči? Lahko je že prej. Pogosto se nam zdi, da nekaj mora biti tako, nato pa spoznaš, da lahko narediš po svoje.

Občutek imam, da tisti pari, ki so že prej živeli skupaj, niso bili tako veseli poročnega dne. Na njihovih obrazih ni bilo takšnega žara. 

Da, na poroki, ki ste jo omenili, se je zbralo ogromno ljudi, okrog 300. Vedeli so, zakaj so tam. Zdelo se mi je kot nekakšna nova maša. Včasih pa se zgodi, da je v cerkvi pet ljudi, ki znajo odgovarjati pri poročni maši. To je precej žalostno.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Pred službo in po njej nikoli ne grem na kavo ali pivo. Ne zdi se mi, da bi bil poseben, izjemen. Se pa od poroke naprej zavedam, da imam več napak, slabosti, kot sem mislil prej. Zdaj imam nekoga ob sebi, ki mi vsak dan kaže ogledalo. Ko mi žena nekaj govori vsak dan, počasi začenjam verjeti. (smeh) Torej, zame velja več stereotipov kot pred poroko.

Pa se žena s tem strinja?
Redko se strinja z menoj. Zato jo moram ujeti res v pravem trenutku, ko želim kaj popraviti ali se opravičevati. Šalim se. Jaz želim, da se spremeni ona, ona pa, da se jaz.

Kje se najdeta?
Ko jaz potrdim: da, draga. Tedaj je v redu.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Glasba. Spremlja me ves čas. Pred kratkim smo ustanovili nov band, igral sem že v študentskih letih. Zelo rad vzamem v roke kitaro. Nalašč jo imam obešeno na steni, da jo vidim. Če je v kovčku, jo pozabiš. K sodelovanju pri Mestu na gori, ki tedaj še ni imelo tega imena, sta me povabila Blažka Merkac in Boštjan Jamnik. Potrebovali so nekoga za ozvočenje. Igram ne, pomagam pa pri organizaciji, tehnični in vsebinski podpori. Svojo misijo počasi končujem.

"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …"
Ne vem, ali obstaja lepši poklic kot očetovstvo. Z ženo imava štiri fante (stari so 8, 6, 4 in 1 leto, op. a.). Ni lepših trenutkov kot tedaj, ko se ravsamo, igramo z avti in podobno. To so momenti, ki jih imaš lahko le s svojimi otroki. Imamo malo prostora, veliko smo skupaj, precej se družimo in igramo.  

Čez dan imajo otroci zadolžitve, zvečer pa skupaj molimo. Prijeten in topel občutek je, ko te otrok že sam prekriža. Težko opišem. V sodobnem svetu je težko oblikovati identiteto moškosti. Vzgojiti moram nove fante, ki jih bo svet potreboval čez 15, 20 let. Sram me bo, če moji fantje ne bodo dobri možje.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Zdrave kmečke pameti, ker pogosto preveč kompliciramo, ponižnosti in več poslušanja kot govorjenja. Otrokom vedno razlagam, da imajo z razlogom dve ušesi in ena usta. Tudi kot učitelj se večkrat sprašujem, kdo me sploh posluša. Včasih res ni treba, da poveš vse, kar se ti v nekem trenutku zdi, da bi moral. Ne koristi, sploh ne v prepirih. Če želiš premagati zakonca, bosta oba izgubila. Lahko sta le oba zmagovalca ali oba poraženca. Eden zmagovalec ne more biti.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
V kontekst tega, da nisem poseben, spada tudi to, da se mi doslej še ni zgodilo nič tako prelomnega. Včasih se bojim, da me to še čaka. Imam kar blagoslov, da imam mirno življenje. Je pa ogromno malih velikih trenutkov. Spomnim se srečanja ekipe DiŽ. Sestanek se začne z molitvijo.

Nekoč je vsak povedal svoj vtis. To so bila tako močna pričevanja, da se moj del sploh ni zdel vreden, da bi bil zraven. "Na srečo" sem imel telefon in sem odšel iz sobe. Kako velik blagoslov je delati med ljudmi, ki imajo tak dar razumeti Božjo besedo. Res sem vesel, da sem lahko del take ekipe.

Ob tem se počutim ponižnega. Srečujem se z ljudmi, ki so veliko modrejši od mene, vsak dan črpam in se učim od njih. Ko sem bil mlajši, se mi je zdelo, da sem pomemben jaz in da imam jaz veliko povedati. Zdaj pa je ravno obratno.

Kje, s čim in kdaj se duhovno napolnite?
Odkar imava majhne otroke, je maša samo neko vzgajanje, da bodo otroci pri miru. Pri maši torej redko. Občasno greva z ženo na DiŽ-eve seminarje ali počitnice. V Veržeju deluje Peter Pučnik, ki zna s preprostimi besedami seči globoko. Priložnosti za duhovno napolnitev je manj, kot bi si želel. Je pa res, da si morda ne vzamemo dovolj časa zanjo.