Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Moja hči trenutno že drugič bere Gospodarja prstanov. Medtem ko uživa v knjigi, jo opozarjam na nekatere zanimive katoliške namige, ki se skrivajo v njem.
Recimo: ali ste vedeli, da je datum, ko Frodo dokončno uniči prstan, 25. marec? Ta dan obhajamo praznik Marijinega oznanjenja, dan, ko je bil spočet Kristus, s tem pa se je začel proces, v katerem je bilo zlo premagano enkrat za vselej.
Ali: ste morda vedeli, da je lembas (poseben vilinski kruh) nenavadno podoben evharistiji? Ti namigi na katolištvo niso presenetljivi. Tolkien je bil navsezadnje dejaven katoličan, čigar vera je bila osrednjega pomena za njegov pogled na svet. Takole pravi: "Iz teme svojega življenja, tako zelo razočaranega, sem pred vas postavil edino veliko stvar, ki jo moramo na zemlji ljubiti: Najsvetejši zakrament."
Z Gospodarjem prstanov ni želel napisati posebej katoliškega romana, toda pozneje je priznal, kako se je izkazalo, da je to "v svojih temeljih versko in katoliško delo; sprva nezavedno, ko se ozrem nazaj, pa povsem zavestno".
Moj najljubši delček katolištva, ki se komaj opazno širi skozi knjige, je pojavljanje Device Marije. Vilinka Galadriel seveda ni enoznačna analogija za Preblaženo Devico, torej ni zgolj "Marija v preobleki", vendar si z Marijo deli številne značilnosti.
Tolkien jo je imel za "največjo med vilinkami", podobno, kot bi lahko imeli Marijo za največjo med vsemi svetnicami. Je kraljica, je mati in pogosto se pojavlja kot čudežna pomočnica. Včasih jo preprosto imenuje "Gospa Luči".
To so jasni namigi na Preblaženo Devico. Marija ima vse te značilnosti. Pogosto se prikaže ljudem v stiski in jim ponudi pomoč, zato je eno izmed njenih imen Mati nenehne pomoči. Najzanimivejša podoba Galadriel se pojavi v knjigi Stolpa, ko se kot videnje prikaže Samu in mu ponudi pomoč.
Tolkien piše, kako je "od daleč, kot na sličici, ki so jo narisali vilinski prsti, videl Galadriel, ki je stala na travi v Lorienu, v rokah pa je nosila darove. In ti, nosilec Prstana, si jo slišal, kako je iz daljave, toda jasno rekla: 'Zate sem to pripravila.'" Nato opomni Sama, da ima čudežno luč, ki bo pregnala temo in vsa zlobna bitja, ki prebivajo v njej. Sam jo uporabi in s Frodom sta rešena.
Tolkien je resnično ljubil Marijo. Molitev zdravamarija je celo prevedel v vilinski jezik, predvsem pa je bila zanj merilo lepote, zato tudi Galadriel opisuje kot izjemno lepotico.
V pismu prijatelju duhovniku, očetu Robertu Murrayu, ki je opozoril na podobnosti med Marijo in Galadriel, Tolkien piše: "Mislim, da natančno vem, kaj imaš v mislih … s tvojimi omembami Device Marije, na čemer temelji vse moje majhno dojemanje lepote tako v veličini kot v preprostosti."
To je drzna trditev, reči, da je Marija temelj, na katerem je zgrajena vsa druga lepota. Kaj s tem misli? Verjetno ne tega, da je Marija na videz najlepša ženska , ki je kdajkoli živela. V mislih ima notranjo lepoto, lepoto duše.
Zato govori o njeni veličini, ki v katoliškem izročilu temelji na njeni ponižni poslušnosti Božjemu klicu, in o njeni preprostosti, s čimer misli, da je njeno življenje v celoti osredinjeno samo na ljubezen, brez zapletenih zunanjih motenj. Marijina telesna lepota je odsev njene čudovite duše.
Da, Tolkienova trditev je na prvi pogled osupljiva, vendar je resnično katoliška. Tudi častitljivi Fulton Sheen je izjavil nekaj podobnega:
"Marijina čudovita čistost je morala biti takšna, da ni toliko privlačila oči kot bolj človeške duše … Zelo verjetno je, da bi se človeško oko ob pogledu na Marijo komaj zavedalo, da je lepa tudi na pogled. Kakor se pokvarjenim ljudem očistijo misli ob pogledu na nedolžnega otroka, tako so bile ob enem samem pogledu na Brezmadežno Mater pozabljene vse mesene misli."
Razmišlja torej enako kot Tolkien, da njena preprosta lepota postane temelj za očiščenje misli vseh, ki jo gledajo. Če je naše življenje lepo, če naše duše žarijo od ljubezni, je to zato, ker smo najprej videli lepoto naše duhovne Matere.
Način, kako Tolkien opisuje Marijino lepoto, nam pomaga opredeliti, kaj ta lepota v resnici je. Nobene zveze nima s telesnim videzom ali laskavimi oblačili; pomembno je, kako duša zasije in naredi človeka lepega navznoter in navzven.
Lepota je čista, nedolžna, milostna in presežna. Izžareva ljubezen. Če želimo tudi sami biti lepi, moramo najprej okrasiti svojo notranjost. In pri tem si ne moremo izbrati boljšega zgleda od Preblažene Device.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
