Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
J. R. R. Tolkien je s svojim epskim delom Gospodar prstanov milijonom ljudi prinesel veliko veselja. Toda če ne bi bilo njegovega prijatelja Georgea Sayerja, knjiga (roman, ki je izšel v treh delih) morda nikoli ne bi ugledala luči sveta.
Sayer, predstojnik angleščine na prestižnem kolegiju Malvern in dejaven katoličan, je bil prijatelj C. S. Lewisa in Tolkiena in oba pisatelja sta ga v Malvernu v angleški grofiji Worcestershire pogosto obiskovala.
Ob neki priložnosti se je Sayer odpravil v Oxford, kjer je živel Tolkien, in prijatelja sta se srečala. Angleški predavatelj je videl, da je Tolkien povsem razočaran in depresiven, saj založnikov nista zanimala ne Gospodar prstanov ne Silmarillion. Pravzaprav je bil tako naveličan, da je hotel rokopise kar sežgati.
Na srečo mu je na pomoč priskočil prijatelj Sayer. Tolkiena je povabil v Malvern, da bi si malce odpočil. Pisatelj se je tja odpeljal s Sayerjem, rokopise pa je odložil na zadnji sedež v avtomobilu.
Sayer se je nato domislil nečesa genialnega. V domačem mestu je kupil Ferrographov magnetofon in poskušal prepričati Tolkiena, naj posname nekaj odlomkov iz zdaj že legendarnega Gospodarja prstanov. Čeprav je bil Tolkien zadržan, se je odločil poskusiti pod enim pogojem: da najprej zmoli očenaš.
V pravem Tolkienovem slogu očenaša ni zmolil v kateremkoli starem jeziku, temveč v starodavni gotščini. Menil je, da bo to najboljše orožje proti morebitnim demonom, ki bi prežali v sumljivem sodobnem magnetofonu, je poročal časnik The Malvern Gazette.
Ti posnetki, ki jih lahko najdete na spletni strani Tolkienove zapuščine, so pisatelju dali nov zagon in vse drugo je zgodovina književnosti.
Čeprav zgodba o Sayerjevem posredovanju ni obče znana, je vsekakor vredna omembe. Moška sta bila namreč prijatelja v veri, poleg tega pa sta znala drug drugega tudi podpreti, ko je bilo to najbolj potrebno. In ljubitelji Tolkiena po vsem svetu so nedvomno hvaležni, da je pisatelj prisluhnil svojemu prijatelju!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
