Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Prezgodnja smrt otrok in mladostnikov je pretresljiva realnost ne le za družino, ampak širše okolje, v katerega je bilo to mlado življenje vključeno. Najti smisel v teh tragedijah je človeško gledano absurdno, a Božji načrti segajo onstran našega razumevanja.
To se je zgodilo Marianni Boccolini. Rodila se je 7. maja 1992, na dan, ko se Cerkev spominja najdenja svetega križa (ko je sveta Helena našla Kristusov križ), in umrla v prometni nesreči 18. avgusta 2010, na god svete Helene.
Kdo je Marianna Boccolini
Že od malega je bila Marianna veselega in toplega značaja ter izrazito čuteča. Njena mama, Maria Letizia, zdravnica, se spominja, da je na dedkovo vprašanje, kaj je zanjo življenje, takrat triletna Marianna odgovorila: "Dedek, življenje je tveganje, da umremo."
Pri šestih letih je očitala svojim družinskim članom, da se za božič preveč ukvarjajo z darili in hrano, namesto bi bili pozorni na reveže, ki potrebujejo pomoč. Odraščala je v ne preveč verni družini in pri sedmih letih je doživela ločitev staršev.
Čuteče srce, polno sočutja do vseh
Njena mama je opisala, kako se je Marianna soočala s tem težkim trenutkom:
Isto sočutje, kot ga je imela do vrstnikov, revežev in bolnikov, je imela tudi do naju. Kot pravijo njeni prijatelji, Marianna ni nikoli nikogar obsojala in je ljubila brez pričakovanja, da bo ljubljena v zameno. Pri enajstih letih, štiri leta po najini ločitvi, je napisala, da je bila sebična in da je mislila le na svojo bolečino in ni pomislila, da tudi onadva (oče in mama) trpita zaradi ločitve prav tako kot ona.
Pri 14 letih je Marianna napisala:
Svoboda je izbrati ljubezen, lepoto, resnico. Življenje ni nič, če pozabimo, da ga moramo živeti v skladu z Božjimi zapovedmi. Vse, kar imamo, dejansko ni naše, a vsi smo se dolžni boriti proti nesoglasjem in zatiranju, da bomo res lahko postali svobodni.
Mamino spreobrnjenje
Prva, ki se je po Mariannini smrti spreobrnila, je bila njena mama, ki je opisala, kako je ta izkušnja zaznamovala tudi druge ljudi:
V razredu je imela sošolca albanskega rodu, ki je bil musliman in so se ga vsi izogibali, ker je bil nasilnež. Marianna, ki se nikoli ni zaustavila ob zunanjem vtisu, ga je povabila na božično prireditev, na katero sem jo pospremila. Trdila je, da tega fanta ne razumemo, in imela je prav. Tisti večer sem spoznala popolnoma drugačnega človeka, olikanega, poštenega in globokega. In glej, po Mariannini smrti se je ta fant spreobrnil v krščanstvo.
Marianna ni zanikala zla, včasih je bratsko "popravljala" svoje vrstnike, vendar jim je tudi vedno pokazala, kaj dobrega lahko naredijo. Spominjam se tudi njenega profesorja, ki je bil ateist in je na nekem sestanku rekel: 'Ne omenjajte mi Boga, prosim!' Mariannino pričevanje se ga je zelo dotaknilo, zlasti prek njenih spisov. Leta po njeni smrti je povedal, kako mu je Marianna spregovorila o Bogu, ne da bi ga omenjala, ne da bi komurkoli vsiljevala svojo vero, pa vendar ji je uspelo izklesati njegovo otrdelo srce. Danes je ta profesor na poti spreobrnjenja.
Nesreča in Mariannine preroške besede
Maria Letizia je povedala o nesreči in dogodku, ki se je zgodil pred nesrečo, ko je mladenič, ki je pred kratkim izgubil svojo mamo, Marianno z avtom pospremil do doma. Ko je Maria Letizia videla, kako nevarno vozi, je hčer prosila, naj se ne pelje več z njim, od Marianne pa je dobila ta odgovor: "Mama, nikoli ga ne obsojaj, karkoli se bo zgodilo."
Nekaj dni za tem se je zgodila nesreča, v kateri so umrli Marianna in še dva prijatelja, toda ne Amedeo, ki je bil za volanom. Duhovnik Massimo je rekel Marii Letizii: "Ne le, da mu je ona že vnaprej odpustila, ampak je tudi tebe pripravila, da mu odpustiš."
Odpuščanje
Na Marianninem pogrebu je bil tudi Amedeo, ki je prosil, da bi med obredom dobil besedo. Maria Letizia je že doživela milost odpuščanja in v zasebnosti se mu je zahvalila, da je iz avtomobila izvlekel Mariannino telo, preden je avto pričel goreti.
Maria Letizia je nadaljevala:
[…] tako sem jo lahko oblekla v svojo poročno obleko, ki jo je pomerila malo pred smrtjo. Takrat mi je rekla: 'Mama, prihrani jo, oblekla jo bom na najpomembnejši dan svojega življenja.' Ni govorila o poroki: čutila je, da bo umrla mlada.
Molitve in milosti po Marianninem posredovanju
Marianna je pokopana v njej posvečeni kapeli na pokopališču v njenem rojstnem kraju, kjer jo mnogi obiskujejo in molijo k njej. Njena mama je povedala, da so nekateri ljudje, ki so molili za Marianno, prejeli milosti. "To me vedno znova preseneča, ob tem spoznavam, da Marianna ni samo moja."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.
