Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Pri 23 letih se je bodoči brat Biagio Conte, ki je pred kratkim pri 59 letih umrl za rakom na črevesju, počutil kot "zguba": imel je motnje hranjenja, obiskoval je psihiatre in psihologe, da bi pozdravil nemir, ki ga je preganjal.
Izgubljenega se je čutil tako na študijskem področju, saj ni končal študija, kot tudi na poslovnem področju, saj ni nasledil očeta v podjetniški karieri. Bil je v najtemnejšem obdobju svojega življenja.
Želja, da bi srečal Kristusa
O tem pripoveduje v svoji knjigi Mesto ubogih. V tistem obdobju se je preselil iz Palerma v Firence, potem pa se je že čez nekaj tednov vrnil v prestolnico Sicilije. Nikjer se ni počutil dobro.
"Ure sem preživljal v tišini in zrenju vase. To doživljanje nikoli ni bilo tako intenzivno. To je bila potreba, da se izgubljam v mislih pod usmiljenim Kristusovim pogledom. V neki drugi dimenziji sem pričenjal iskati odgovore, ki mi jih družba ni dala. Jezus bi mi lahko pomagal, a nisem vedel, kako naj ga prosim za to pomoč."
"Trpel sem zaradi nepravilnosti v družbi"
Morda je bil to prvi pravi stik med bratom Biagiom Contejem in Gospodom. "Nihče me ni mogel ozdraviti, saj nisem bil bolan, ampak sem trpel zaradi nepravilnosti v družbi. To ni bila moja težava, zlo v svetu mi ni dalo miru. Do smrti bi se postil, če bi tako lahko premaknil vest ljudi in jih prepričal, da se ozrejo okoli sebe."
Fotografije s pogreba brata Biagia Conteja v Palermu
Obraz, ki ga je rešil
Brat Biagio je priznal: "Rešil me je obraz Jezusa na križu, ki me je usmiljeno in trpeče gledal s stene v moji sobi. Vedno je bil tam in jaz sem ga šele tedaj prvič videl. V njegovih očeh sem prepoznal obup revnih otrok iz Palerma, iz njegove srčne rane so tekle bolečine in krivice, pa tudi odrešenje."
Prvič pred ljudmi
Takrat je v bratu Biagiu dozorela najtežja odločitev v njegovem življenju: "Moral sem iti ven, se razkriti, napočil je trenutek, da ljudem v obraz vržem svoje občutke izgubljenosti. S plakatom okrog vratu sem ves dan hodil po mestu. Na mojih prsih je plamenel moj manifest proti ravnodušnosti, okoljskim katastrofam, vojnam, mafiji, kaosu in korupciji."
Želja po begu
Ljudje so bili kljub njegovemu očitnemu protestu še vedno preveč ravnodušni. Takrat je bodoči misijonar prosil Boga, naj mu "pokaže pot". Nekega dne ga je Bog uslišal. Brat Biagio Conte je doživel razsvetljenje. "Neka čudna sila se me je pritajeno polaščala."
Tako je opisal nenadno željo, da popolnoma spremeni svoje življenje. V sebi je kot nikoli prej začutil željo, da gre stran, zbeži, da se umakne od vseh in vsega. To je bila pot, ki mu jo je pokazal Gospod.
Razsvetljenje: srečanje z Jezusom
Tako je napisal poslovilno pismo svojim staršem in se odpravil proti palermskim hribom. En mesec je begal in se prehranjeval z jagodičjem, bobom in divjimi zelišči. Nekega dne mu je bilo slabo.
"Umiral sem. Zbral sem zadnje moči in prosil Boga, naj me ne zapusti, če me je ravno on zvabil, da grem od doma. Neverjetna toplota je spreletela moje telo, svetloba me je tako silovito oslepila, da sem nenadoma vstal. Mraz, lakota in utrujenost so v trenutku izginili. Počutil sem se dobro in spet sem lahko hodil."
Brat Biagio je povedal: "Cel svet me je zapustil, toda Jezus je bil ob meni. Njegova moč je izbrisala trpljenje. Ozdravil me je. Vem, težko je to verjeti, ampak zgodilo se je prav to."
Začetek misijona
Takrat se je začela njegova pot laičnega puščavnika. Njegova pot je bila polna srečanj, postankov, molitve, spreobrnjenj, potem pa se je vrnil v Palermo med ljudi in zagnal svoj največji misijon solidarnosti, ki ga je mesto kadarkoli doživelo: misijon Upanje in dobrodelnost so zavetišča za uboge, še danes vsak dan podarjajo nekaj luči na stotine ljudem, ki so se znašli v težavah.
Gladovne stavke
Laični misijonar, brat Biagio Conte, je želel, da bi ga slišale tudi državne institucije. Z gladovnimi stavkami in protesti je skušal pridobiti sredstva za svojo dobrodelno dejavnost, da bi ubogim zagotovil čim boljše pogoje.
V celoti in brez zadržkov se je razdajal za svoje dobrodelne projekte. S protesti in postenjem je daroval tudi svoje telo, da bi nagovoril ravnodušnost družbe do revščine.
Njegova misija peš v Bruselj
Leta 2020 je peš prehodil več kot 1000 kilometrov dolgo pot do Bruslja. Prehodil je mesta in podeželje ter širil svoje sporočilo upanja in miru ter predal svoje pismo predsedniku Evropskega parlamenta, Davidu Sassoliju. Napisal je: "Načelni moramo biti v miru, resnici in pravičnosti. Zavzeti se moramo, da okrepimo Evropsko unijo, zlasti v solidarnosti, gostoljubnosti in sprejemanju."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Marina Vidmar.
