Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
To je zgodba o smrti in vnovičnem rojstvu, zgodba o prestopniškem fantu, ki so ga klicali Costina, danes pa je duhovnik, oče Davide Costalunga. "Zdi se mi neverjetno, da je Gospod svoj pogled uprl vame in da je pomislil name."
Od Costina do očeta Davida
Pričevanje 44-letnega duhovnika je resnično svetlo in ganljivo. Posvečen je bil v skupnosti pasionistov po desetletnem obdobju formacije (pasionisti ali "Jezusovi ubožci" so kongregacija, ki jo je ustanovil sveti Pavel od Križa, op. p.).
Mladost zaznamovana z razvadami
Njegova mladost je bila razburkana in zaznamovana z razvadami: odvisnostjo od alkohola, obdobji brezposelnosti, nočnimi zabavami in težavami v odnosih. Doživljal je veliko osamljenosti in trpljenja, smrt v srcu, leta praznine brez občutka smisla. Costina se je kot mnogi drugi fantje izgubil in pivo je postalo njegov najboljši prijatelj.
"Delati sem začel pri 14 letih, vržen sem bil v svet odraslih in tako sem stopil na edino pot, ki sem jo spoznal: pivo, diskoteke, nočni klubi ... in vse drugo, kar me je vodilo v notranjo smrt."
"Moja mama je jokala zaradi mene"
Ena oseba, Davidova mama, in en datum, 7. februar 2012, predstavljata začetek njegovega vnovičnega rojstva.
"Takrat že dvajset let nisem bil v cerkvi in moja mama je bila takrat zelo slabo. Nisem je mogel in nisem je smel izgubiti. Samo ona me je še imela rada. Samo še ona je točila solze zaradi mene."
Romanje v Medžugorje in spoved, ki je pomenila začetek novega življenja
Costina je dosegel dno in njegova sestra Barbara ga je prepričala, da je šel na romanje v Medžugorje. Sprva je mislil, da se bom tam samo zabaval, potem pa se je nekaj zgodilo ...
"Tam v Medžugorju je bilo pivo poceni in pomislil sem, da je to raj na Zemlji. Potem pa sem šel k spovedi. Tam sem bil slišan, ljubljen in deležen pomoči. Planil sem v osvobajajoči jok." Tako kot pravi papež Frančišek: "Prav solze nas pripravijo, da uzremo Jezusa."
"Jezus me je prišel iskat v moj pekel"
Spoved v Medžugorju je bila začetek njegovega novega življenja.
David se je počutil nevreden Božjega ljubečega pogleda, v življenju je naredil preveč neumnosti, imel je razpuščeno življenje brez ciljev. Prek zakramenta sprave pa je izkusil, da je Bog Oče, ki nas pričakuje z odprtimi rokami, še preden ga prosimo odpuščanja. Njegovo življenje je po srečanju s Kristusom dobilo okus, luč in upanje, ki jih še danes izžareva, ko pripoveduje svojo zgodbo odrešenja:
"Zdaj mi je všeč vse, kar počnem (…). Nekateri tudi dvomijo vame. Tisti, ki niso začutili lepote tega, kar počnem, mislijo, da je to farsa. Ko sem našel vero, sem ugotovil, da me je Jezus prišel iskat v pekel. Bil sem notranje mrtev."
Želel je izginiti, danes pa je srečen
Oče Davide je srečen, da je duhovnik, saj je svoje življenje izročil v Božje roke in se dal na razpolago Cerkvi. V kratkem bo odpotoval v misijon v Tanzanijo.
"Danes komaj čakam, da grem spat in se naslednji dan zbudim z mislijo, kaj vse dobrega moram narediti in kako se bom daroval. Moja preteklost me je naučila, da danes zelo cenim življenje. V preteklosti sem se zbujal z vprašanjem: Zakaj še en dan? Želim si, da bi izginil."
Pomaga mladim
Oče Davide Costalunga čuti, da ga Gospod kliče, da pomaga mladim, ki so sužnji raznih odvisnosti, kot je bil on:
"Ti mladi ljudje so utrujeni in zmedeni. Zapirajo se vase in ko jih vprašam, zakaj kadijo marihuano, mi odgovorijo, da zato, ker so pod stresom. Nimajo cilja. Njihovo obzorje predstavljata telefon in kavč. (...) Z njimi sem zelo neposreden, poskušam jih zbuditi in premakniti."
Mama ni obupala nad njim
Oče Davide je globoko hvaležen vsem, ki so ga podpirali in sodelovali pri njegovi formaciji. Na prvem mestu pa je njegova družina, zlasti mama, ki je odšla v nebesa prav tisto leto, ko je on stopil na novo pot:
"Moja mama je bila skala, nikoli ni obupala, ne morem pozabiti njenih solz, podobnih tistim, ki jih točijo matere "iztirjenih otrok". Treba je biti dovolj močan, da mladostnika premakneš z roba prepada. Mama, ki gre v spalnico svojega otroka, ga poljubi, mu pokaže svojo naklonjenost, svojo ljubezen, mama, ki ne obupa, lahko naredi čudež."
Postal je pastir
To je pristna zgodba človeka, ki je bil nekoč izgubljeni Costina, danes pa je duhovnik Davide Costalunga, bil je volk, danes pa postal pastir ovac.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.
