Zaradi ljubezni je zapustil semenišče, danes je duhovnik, ki pomaga staršem ob izgubi otrok

Ko je Szychowski zapustil semenišče, se je vpisal na študij psihologije. Po njem je nekaj časa celo delal v bolnišnici v Varšavi in razmišljal o doktoratu. Načrti so se spremenili, ko so ga prijatelji spodbudili, naj gre z njimi na Svetovni dan mladih.

"Sploh si nisem želel iti," priznava v intervjuju za SalveNET. Privolil je šele, ko so mu njegovi prijatelji ponudili, da mu plačajo potne stroške. "Verjetno so čutili, da je bilo semenišče tisto pravo zame, da imam morda jaz ta klic," pravi. Njihova ponudba je bila "Gospodovo povabilo", dodaja, saj je ravno na Svetovnem dnevu mladih oživela želja po duhovništvu.

"Nekako sem čutil, da je to [semenišče] moj kraj, pa vendar nisem bil povsem prepričan (...) Biti duhovnik nasploh mi je bilo nekako nerodno … (...) Bilo mi je nerodno, saj je klic nekaj zelo intimnega. Takrat tega nisem razumel," pravi Szychowski.

"Zdaj vem, da sem na svojem mestu in lahko opravljam svoje delo, služiti Bogu, ljudem in delati v psihologiji," dodaja.

Pri svojem delu ostaja pozoren, da ne bi bil psihoterapevt, ki je včasih duhovnik. Vedno skuša biti duhovnik, ki je v določenih urah psihoterapevt in lahko spremlja ljudi pri odkrivanju samih sebe. Pri svojem psihoterapevtskem delu je tudi zelo strikten, da to delo omeji na svojo pisarno, in zelo jasno pove, da njegov kabinet ni mesto za spoved, razen v zelo izjemnih primerih. "Pomembno je, da se ne meša obeh ravni," poudarja.

Zdaj pomaga predvsem parom, ki so izgubili otroka pred rojstvom ali kmalu zatem. Na to je vplivala tudi osebna družinska izkušnja: otroka je kmalu po rojstvu izgubila njegova sestra. To je bila izkušnja, ki je bila tudi zanj izjemno intenzivna in travmatična, pravi.

Duhovnik iz njegove prve župnije mu je pred nekaj leti predlagal, da lahko organizira duhovne vaje za ljudi, ki so izgubili svoje otroke pred rojstvom ali kmalu zatem, glede na to, da je to izkusil, doživel in ima za to tudi primerno strokovno znanje. Letos takšne duhovne vaje organizira že četrtič. 

Szychowski trdi, da se je dobro od otroka posloviti. "Pomembno je predvsem za tiste, ki se poslavljajo, starše. Dojenček je že v nebesih in jih čaka," pravi. "Dobro se je posloviti, ker ti da prostor za novo in sprejemati novo. Nove otroke in vse, kar je novega v življenju nasploh."

Izguba nerojenega otroka je izkušnja, ki si jo težko predstavljaš, če je nisi prestal, dodaja, saj je pogosto to izguba nekoga, ki se ga nisi nikoli v resnici dotaknil. "Živiš z upanjem na srečanje, ki se ni nikoli zgodilo. Je kot čakanje na ljubljeno osebo, ki se ob prihodu k nam zgrudi in umre."

Nekateri pari se lahko od svojih otrok hitro poslovijo, nekateri pa se leta ne morejo sprijazniti z izgubo. Čas ni tako pomemben, bolj pomembno je to, kako odgovorite na vprašanja, ki sledijo, poudarja Szychowski. Zakaj se je to zgodilo meni? Kje je bil takrat Bog?

Ob takšni izgubi je težka tudi tolažba. Kakšna uteha je za nekoga, ki je izgubil otroka, da je na primer Alenka izgubila že tri? Ali pa komentar, da sta še mlada, da imata še lahko otroke? Takšne tolažbe so zgolj "žeblji v krsto", pravi Szychowski. "Če bi se zaročenec na poti na zmenek ponesrečil, ali lahko njegovo drugo polovico tolažimo z besedami 'Saj boš našla drugega'?"

Še najbolj lahko pomagamo s prisotnostjo, pravi. Spremljati osebo skozi to, kar doživlja: žalost, obžalovanje, jezo, tesnobo, zamero, občutek, da nič nima smisla, in dati tej osebi občutek, da si ji na voljo. "Biti, spremljati je nekaj, kar je zelo pomirjujoče in ozdravljujoče," dodaja.

Vsekakor je tudi dobro, da žalujoči dajo na plan vsa čustva. "Izguba je zelo intenzivna izkušnja. Če se ta čustva zatre, se lahko prelevijo v travmo," opozarja Szychowski. "Če v jezi nekdo reče, da Boga ni, ne smemo takoj odvrniti: 'Kaj govoriš, nehaj, ne smeš tako govoriti, to je bogokletje.'" V takšnih trenutki je naravno, da nas preplavijo takšna čustva," dodaja.

So vprašanja, na katera ne kot psihoterapevt ne kot duhovnik ne more odgovoriti, dodaja. Lahko pa da vedeti, da izguba otroka ne pomeni, da tega otroka ni več: on v resnici že čaka nate.

"Ni ga tukaj s tabo in to je treba preživeti in to je izguba, resnična izguba, vendar je življenje. Bog mu je dal življenje, dušo. To je duša, to je človek, ki je v nebesih in bo z nami, ko pridemo tja. Zavedati se, da je otrok tam, je ključnega pomena. Seveda ostane žalost, vendar ni več žalovanja."

Vir: SalveNET