Po izgubi otroka je izgorela: “Če ne poskrbiš zase, potem tudi za druge ne moreš poskrbeti”

Maja Derin iz Bertokov je žena in mati petih otrok in enega, ki je v nebesa odšel na polovici nosečnosti. Nekaj let po izgubi otroka se je soočila z izgorelostjo, zaradi katere je morala na novo oblikovati svoje vzorce. Svojo ustvarjalnost izraža z modnimi izdelki Majine ustvarjalnice, ki so navdušili že več uporabnic.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.

Preteklo leto je bilo zanjo in za njenega moža prav posebno, saj sta praznovala 25. obletnico poroke, ki sta jo proslavila s posebnim praznovanjem.

V letu 2021 sta z možem praznovala srebrno obletnico poroke. Obnovila sta zaobljube in imela lepo praznovanje. Kaj vas je spodbudilo k temu?
K temu je verjetno pripomoglo tudi to, da sem pred petimi leti izgorela in da sem zdaj bolj hvaležna za vsak trenutek. Imava srečo, da sva že prvi trenutek, ko sva se spoznala, prepoznala, da sva si namenjena.

Zakon je za naju velik dar. Vsak dan se je treba truditi za to. Ni samoumevno, da je vse dobro. Pomembno mi je bilo, da mu potrdim, da je še vedno tisti pravi, da sem vesela, da sva skupaj. 25. obletnica je bila zame še bolj pomembna kot poročni dan. Še bolj si hvaležen. Ko greš v zakon, ne veš, kaj te čaka, ko pa pogledaš nazaj, veš, da je bilo to pravo. Potem še bolj veselo vstopaš v drugo 25-letno obdobje, če nama bo dano.

Kako ste se po 25 letih počutili v poročni obleki?
Čudovito. Najprej sem iskala rožnato obleko, ampak je niso imeli. Potem pa sem zagledala to belo obleko – kar sem si želela, hrepenela sem po beli obleki, ampak me je skrbelo, kaj bodo rekli drugi. 😊 Bilo je čarobno. Tudi tisti trenutek, ko sva se ponovno pogledala in si izmenjala prstane in zaobljube, je bil čudovit. Prisotna je bila ena radost, hvaležnost, čarobnost.

Kakšni pa so bili vajini začetki?
Spoznala sva pred božičem pri 16 letih. Ko sva se spoznala, sem v tistem trenutku vedela, da mi je namenjen. Ko sem vsa vesela prišla domov, sem očetu rekla: "Spoznala sem svojega bodočega moža." Ko sva se videla, sva se pogovarjala ure in ure, nisva mogla iti domov in od tistega dne sva se morala videti vsak dan. Ubogi prijatelji, ker takrat sva ves čas tičala skupaj. 😊

Jaz sem že pri 18 hrepenela po tem, da bi imela otroka, on takrat še ne, ampak me je stalno podpiral. Pri 18 letih sva že zidala hišo in sva razmišljala, da si želiva svoj dom. Pri 20 sva dobila Saro, kmalu za tem Tejo. Nato je sledil šestletni premor, saj si nisva upala prositi še enega otoka. Pa sva vseeno zaupala in prišla je Lana, nato Luka. Sledil je Matej, ki nam je prehitro ušel med angele, in nazadnje Matija.                                   

Nekje po sedmih letih zakona sva imela majhno krizo v zakonu. Nisva se slišala. Ni mi bilo jasno, kako ne sliši, ko mu nekaj želim povedati, kako ne potrebuje istih reči, kot jih potrebujem sama. Takrat sva po naključju šla na vikend seminar za zakonce, ki ga organizira Družina in življenje. Tam pa me je "butnilo". Tam sem zares občutno spoznala Boga in njegovo neizmerno ljubezen. Vpisala sva se v zakonsko skupino in zares začela delati na zakonu. Sedaj mi je veliko lepše, kot je bilo na začetku. Če je bilo takrat lepo in čarobno, je sedaj uau.

Kaj je tisto, kar vaš zakon ohranja trden in povezan?
Ljubezen in spoštovanje. Predvsem mož potrebuje spoštovanje, jaz pa da mi izkaže ljubezen. Naučila sem se, da mu nakažem, ko rabim pozornost in da mi izkazuje ljubezen, pa čeprav je bilo nadležno. Ko mi je povedal, da me ima rad, me je to zares vzdignilo. Moški pa absolutno potrebuje spoštovanje, da mu tudi pri vzgoji daš njegovo mesto in dostojanstvo.

V teh letih se je nabralo tudi veliko preizkušenj. Med njimi je zagotovo tudi izguba otroka. Kako sta se z možem soočila z izgubo?
Priznati moram, da naju je takrat gor držala molitev drugih. To je bila kar huda preizkušnja. Mož ni znal pokazati svoje ranljivosti in se je umaknil, jaz pa sem se počutila zelo osamljeno. Takrat si nisva bila v veliko oporo. Jaz sem gledala samo to, da ne bi s svojo prizadetostjo vplivala na otroke.

Najbolj sem se bala, da bi izgubili zaupanje v Boga. Kako bo otrok verjel v Boga, če jim je vzel brata? Takrat nisem gledala nase, ampak na to, da ne bi bili ranjeni otroci in mož. Verjetno sem zato nekaj let zatem izgorela, ker se je vse to nalagalo, ker sem gledala, da bom vse obvarovala in šla hrabro čez to.

Tudi sama sem spraševala: "Gospod, zakaj si dopustil to, če sva s takim zaupanjem in ljubeznijo sprejela tega otroka, zakaj bi ga sedaj vzel?" Tako sem se še kar nekaj časa spraševala o tem, nisem rekla: "Zgodi se tvoja volja." Je bilo težko.

Kako so to sprejeli otroci?
Moji otroci so pretirano pridni. 😊 Tudi oni so mislili, da morajo obvarovati mene in so šli nekako tiho skozi to obdobje. Luka je bil zelo majhen, verjetno ni niti dosti razumel. Se je pa vseeno veselil, božal trebušček. Večji so šli pa tiho skozi obdobje, niso pokazali svoje stiske, ker verjetno niso želeli prizadeti mene.

Svojo ustvarjalnost izražate z modnimi izdelki Majine ustvarjalnice. Kako se je začela ta zgodba?
Ta zgodba se je začela po izgorelosti. Po izgubi Mateja nisem hotela pretirano prositi zase, rekla sem: "Gospod, ti itak narediš, kot želiš. Jaz te zase ne bom več prosila." Enkrat sem pa vseeno prosila, da bi našla nekaj, kar bi delala z veseljem, kar bi dalo drugim zadovoljstvo in bi se jaz počutila koristno.

Pred nekaj leti sem se vpisala k odraslim skavtom. Šli smo na romanje na Sveto Goro in takrat sem v evangeliju zaslišala "je šivala". Takrat me je nekaj tako presunilo, to je bil tak čudež. Začutila sem, da mi Gospod govori, da bom šivala. Začela sem se tresti in jokati, nisem vedela, kaj se dogaja. Spraševala sem se: "Kako? Saj ne znam šivati?" To je bil zares en velik znak. Potem sem rekla: "Gospod, če želiš, da bom šivala, mi pa pokaži pot, kako naj se tega  lotim."

Malo za tem dogodkom  je k meni prišla prijateljica s krojem za torbico in mi rekla, če bi poskusila zašiti. Jaz sem jo gledala: "Kaj mi to daješ, kakšen kroj, če pa ne znam šivati?" Potem sem začela razmišljati, kako bi to naredila, vmes neštetokrat razparala in se jezila.

Ko sem se bližala zaključku šivanja, sem začela peti, začutila sem mir in zadovoljstvo, česar prej nisem čutila pri nobenem delu. Od tistega dne dalje sem vsak dan šivala. Delala sem toaletke, torbice, vse po navdihu in brez krojev. Nastalo je veliko izdelkov. Bližnji so bili navdušeni in so hoteli imeti kakšno stvar. Potem sem začela šivati tudi za druge.

Kaj vam je pri izdelavi izdelkov v največji izziv?
Izziv mi je, ker stranke, ki jih imam, želijo nekaj novega, ker vidijo, da mi to gre. Izziv mi je, ker skoraj vsako stvar delam prvič. Več ali manj delam brez kroja. To je včasih malo tečno, ampak se veliko naučim. Najraje pa delam otroška oblačila, predvsem oblačilca za krste. Letos sem sem povezala s sestrami iz Kort, za katere sedaj vezem krstne prtičke.

Ob preobilici dela in skrbi za družino ste se srečali z izgorelostjo. Kako so se začeli kazati prvi znaki?
Imela sem kar hudo obliko. Glavo sem imela tako polno, da enostavno nisem več slišala, kaj so mi govorili ljudje. Naenkrat sem se izgubila. Ko sem brala, nisem vedela, kaj berem, nisem razumela, kaj mi ljudje govorijo. Pozneje sem za tri mesece obležala in nisem mogla več hoditi. Ko sem vstala, se mi je vrtelo in sem padla na tla.

Verjetno se je nabralo vse, od potlačenih stvari zaradi izgube otroka, do tega, da sem želela, da nikomur nič ne manjka. Mislila sem, da lahko sama rešujem cel svet: ne sme biti krivic, ne sme biti bolečin. Mislila sem, da če sem dovolj pridna in vestna, lahko vse uredim. Ko je šla hčerka v srednjo šolo in je imela nekaj težav, je bilo pa pika na i. Nisem zmogla sama rešiti situacije.

Kako ste se spopadli z boleznijo?
Takrat sem dala poudarek temu, da se pravilno prehranjujem, veliko sem spala. Vsekakor pa sem potrebovala tudi psihiatra, jemati sem morala zdravila, saj je bilo prehudo, da bi se tega rešila brez njih. Psihoterapija je bila nujna, saj sem prek tega predelovala in spreminjala vzorce, da moram biti popolna, da moram vse urediti. Tega smo se morali lotiti celostno.

Je bilo pa zares hudo, tako zelo, da sem mislila, da bom umrla.

Kako pa so to doživljali otroci in mož?
Mož je bil čudovit. Je tih, delaven, mož dejanj. Takrat je prevzel varstvo in skrb za dom. Tudi stari starši so priskočili na pomoč. Otroci so prihajali k meni, me objeli, nosili risbice z željami po hitrem okrevanju. Ker sta bila Luka in Matija kar majhna, je bilo zaradi tega težko. Pri okrevanju mi je bilo težje ravno zaradi tega, ker me je skrbelo za otroke in morila me je misel, da jim ne morem dati tega kar potrebujejo – zdravo mamo.

Kako si pa sedaj postavljate meje, da si ne zadate preveč stvari?
"Dovolj je dnevu lastna teža," je moj moto. Mi kar dobro uspeva, ker je bilo tako hudo, da tega ne želim več ponoviti. Kadar ne zmorem, to iskreno povem. Zelo mi je pomembno, da v družini ohranimo mir. Zato raje rečem "ne" na lep način, kot pa da ponovimo zgodbo. Zelo pomembno je postaviti mejo. Tega skušam naučiti tudi otroke.

Tudi mame, ki imajo več otrok, hitro začutim. Ni problem imeti več otrok, ampak vseeno si moraš dovoliti normalno jesti, spati, počivati – tega pa žal velikokrat ne delamo. Tudi sebe moram ustaviti in opomniti, da moram zdaj jesti, da sem dovolj naredila, da telo kliče počitek. In tega učim tudi otroke. To ne pomeni, da sedaj ležim na kavču štiri ure, ampak da se začutim, da zadovoljim osnovne potrebe. Jaz sem pred tem ženske, ki poskrbijo zase, vedno dojemala kot razvajene gospe. Ampak ni tako. Če ne poskrbiš zase, potem tudi za druge ne moreš poskrbeti.