Izpoved nekdanje prostitutke: “Počutila sem se izrabljeno, prazno, žalostno in zamerljivo”

Pot "la Madrine", botre, kot jo danes kličejo mnogi, je nekoč že drvela v pogubo. Toda Maria Guadalupe Resendiz Robles iz mehiškega mesta Queretaro se je s pomočjo dobrih ljudi iz brezna rešila zadnji trenutek. Danes je mama samohranilka dvema otrokoma, uspešno je končala študij ekonomije in ima pri 48 letih veliko izkušenj kot svetovalka, terapevtka in vodja centra za različne vrste odvisnosti.

Prihaja iz tradicionalne katoliške družine, v kateri je bilo 16 otrok. Pet njenih bratov je umrlo že v mladosti. V družini je bilo veliko pomanjkanja, tako materialnega kot čustvenega. Starši so sicer pripadali neki krščanski skupnosti, njen oče je pomagal v cerkvi, vendar so bili prisotni tudi nasilje, zavračanje, zapuščenost, odvisnosti in zlorabe. Oče je ves čas delal, mama pa je bila gospodinja. Zamotila se je z delom za šolo, obiskovanjem verouka in pevskega zbora.

Že pri štirih letih je začutila, da ima eden od že odraslih bratrancev do nje neprimeren odnos in se ga je bala. Pri šestih letih jo je posilil in ji zagrozil, da jo bo ubil, če bo komu povedala o dogodku. Njeno srce je bilo napolnjeno s sovraštvom do vseh, ki je niso zaščitili. Postala je uporniška in agresivna do sovrstnikov, ko si se pogosto norčevali iz nje. Med devetim in desetim letom jo je nadlegoval še drugi bratranec, ki je bil istospolno usmerjen.

Njen iznakažen način gledanja na spolnost se je izoblikoval že pri desetih letih. Začela je spreminjati slog oblačenja. "Vedela sem, da lahko tako nadzorujem svojo spolnost. Načrtovala sem, da bom nekoč postala spremljevalka, da bom prodajala svoje telo za denar."

Pri 17 je zanosila. Sanjala je o poroki in skupnem življenju, toda zveza ni trajala, saj je bil partner prav tako ranjen kot ona.

Začela se je zapletati v razmerja tako z moškimi kot ženskami. S predajanjem spolnosti je pričakovala tako finančno kot čustveno varnost, prvič se je počutila zaželeno in ljubljeno. "Mislila sem, da je moja privlačnost do žensk nekaj normalnega in čudovitega, toda velikokrat sem se tega močno sramovala," se spominja.

Vse pogosteje je začela zahajati v bare, nočne klube in na druga podobna mesta, da bi pridobila čim več strank. Zaradi nesoglasij so jo pri podjetju, za katerega je delala, odpustili. Ker je potrebovala denar, se je zaposlila kot natakarica in začela se je njena odvisnost od spolnosti, drog in alkohola. Postala je spremljevalka ljudi iz visoke družbe. Vsi, s katerimi je sodelovala, so uživali kokain, ki mu je poleg alkohola podlegla tudi sama.

"V petih letih me je alkohol potisnil na dno. Izgubila sem službo, dostojanstvo, otroka, številne partnerje, ki so mi hoteli pomagati. Nič me ni zanimalo, ker je bilo moje stanje edino, kar sem poznala kot srečo. Kdor mi je hotel vzeti steklenico ali drogo, je bil moj najhujši sovražnik. Raje bi izgubila vse drugo okoli sebe."

Dno je dosegla, ko se je v hotelu zbudila v postelji z neznanim moškim in ni mogla nehati jokati. "Počutila sem se izrabljeno, prazno, žalostno in zamerljivo."

Mama je ob neki priložnosti ugotovila, da veliko pije, saj je na srečanju postala zelo nasilna. "Nekoč mi je rekla: 'Vem, da boš umrla, a edino, kar lahko storim, je, da molim zate kot sveta Monika za svetega Avguština.' Odvrnila sem ji: 'Sveti Avguštin, ti in tvoj Bog lahko greste v pekel.'"

Pri 25 je zaradi čezmernega pitja in drog skoraj končala na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici. Psihiater jo je pozval, da za začetek en mesec ne sme zaužiti ničesar.

Ena od njenih sester, ki se je po dolgih letih spreobrnila, jo je takrat peljala v cerkev. "Ne vem, kako, vem pa, da ti bo Bog pomagal, tako kot je pomagal meni," ji je dejala. V Marii se je odvijal hud duhovni boj. Še nekajkrat je podlegla drogam in alkoholu in se tako nekoč nezavestna znašla v bolnišnici. Hotela je umreti, saj ni več videla smisla življenja. Padla je v depresijo. Spet je začela z odtegnitvijo od drog in alkohola in preživela vse napade in blodnje. 

Po vrnitvi v službo se je zapletla v pogovor s sodelavcem. Vedela je, da je bil nekoč tudi sam odvisen, zadnja tri leta pa ni poskusil ničesar več. Bil je član anonimnih alkoholikov in pod pretvezo, da jo vabi na koncert, se je znašla na njihovem srečanju. Začel se je pravi proces odvajanja, ki je trajal štiri leta. Vmes se je še vedno zapletala v razmerja z več moškimi.

Knjižica Pet minut, ki jo je dobila v dar, jo je naposled dokončno usmerila na pravo pot. Priznala si je vse svoje odvisnosti in ugotovila, da potrebuje Božje varstvo in nadzor v svojem življenju. Spet se ji je povrnila volja, ko je Bogu izročila svoje življenje.

Na prigovarjanje njenega varuha je šla je k spovedi, pri kateri ni bila od prvega obhajila, in, kot pravi, "opravila inventuro vsega dotedanjega življenja". Začela se je tresti in ni mogla govoriti, jokala je, nato pa občutila mir v srcu. "Prvič v življenju sem čutila, da mi je Bog odpustil; zaprla sem oči, začutila sem njegove tople roke in si predstavljala Jezusa na križu, kako mi odpušča grehe."

Zamenjala je službo in začela skrbeti zase. Vsak dan si je vzela čas za sveto mašo, enkrat na mesec je šla k spovedi, postila se je in začela služiti drugim. "Začela se je popolna sprememba, avantura ljubezni do drugih." Enkrat mesečno se je udeležila pogovora pri duhovniku. "Danes delam to, kar bi moral delati vsak kristjan, to je evangelizirati, prenašati sporočilo."

Maria je dolga leta razmišljala o maščevanju sorodniku, ki jo je posilil. Med popivanjem so bili spomini še bolj živi. Sovražila je vse, ki je niso zaščitili.

Ko je med nekimi božičnimi prazniki obiskala svojo mamo, je bratranca srečala v pekarni. Že od daleč ni do njega čutila nobene zamere več. "Stisnila sem mu roko in rekla: 'Odpuščam ti za vso škodo, ki si mi jo naredil v preteklosti, iz vsega srca ti želim, da bi si tudi ti odpustil, Bog naj ti da mir in v duši.' Edino, kar sem čutila, ko me je objel, so bile njegove solze. Gotovo se je zavedal svojih dejanj." 

Po vsem, kar je prestala, je po sedmih letih ozdravljenja ustanovila center za pomoč posameznikom med 15. in 60. letom starosti, ki so se znašli v težavah. "Delala sem v nekem korejskem podjetju in ponudili so mi delo v tujini. Vedno sem imela dobre službe, a nobena ni dala smisla mojemu življenju. Tako sem šla na pogovor k duhovniku in predlagal je, da bi odprla center za zdravljenje odvisnosti, ki bi se imenoval Spreobrnjenje, moč in upanje."

Pred desetimi leti je načrt uresničila. Poudarja, da se je to zgodilo po Božji milosti, saj sama ni imela denarja, ki bi ga lahko investirala. V nekaj mesecih se ji je pridružilo še 10 prostovoljcev.

K botri, kot kličejo Mario, se zatekajo nosečnice, odvisniki, kriminalci in morilci. Prva leta jo je bilo zaradi tega zelo strah, toda duhovni vodja jo je opogumil z besedami: "Bog ti jih je poslal, hoče, da jim ga približaš."

Na zalogi ima številne zgodbe s srečnim koncem. Spominja se dveh oseb, ki sta morili, in ena od njiju ni mogla verjeti, ko ji je rekla: "verjamem ti", saj se je imela za slabo osebo. "Povedala sem ji, da v njej vidim obraz Jezusa Kristusa in vstala je ter začela jokati. Rekla sem ji, da je ne obsojam in jo sprejemam takšno, kot je."

Nekega moškega, ki je ubil več ljudi, tudi svojega očeta, poleg tega pa so ga drugi zmanipulirali, da je jedel človeško meso, je na njegovo prošnjo peljala v cerkev, kjer se je po dolgih letih osvobodil vseh grehov.

"Rada delam za druge, osmišljajo moje življenje. Nimam moža, avta, niti hiše, imam pa smisel življenja in željo priti v nebesa, za kar darujem svojo čistost."

Marijino delo je vse prej kot preprosto. Pred meseci je njej in njenim bližnjim s smrtjo grozila neka kriminalna združba. O dogodku je obvestila policijo in po tistem nehala izvajati nekatere aktivnosti v centru.

Tudi drugič so zagrozili, da bodo prišli ponjo. "Ves dan sem čakala z rožnim vencem v rokah in rekla Bogu: 'Zakaj te ne čutim, Gospod? Kje si?' V tistem trenutku mi je prijatelj duhovnik poslal sporočilo, ki je razlagalo trenutek, ko je bil Jezus sam v vrtu Getsemani. Spoznala sem, da živim to, kar je živel Jezus, in to vzela za svoj križev pot. Zaradi strahu nisem hotela nehati služiti."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.