Od življenja na robu zakona do mirnega srca v duhovništvu

O tem, da v življenju nikoli ne gre obupati, pa če je stanje še tako neizprosno, pričuje tudi izpoved duhovnika s Hrvaškega. Tridesetletni Roko Kaštelan službuje v splitsko-makarski nadškofiji. Našel je svoje poslanstvo in mir v srcu, ki sta ga nekoč napolnjevala brezup in obup. Svojo pot je zaupal novinarju portala bitno.net Tinu Krvavici. Povzemamo pa jo tudi na Aleteii.

Roko je Dalmatinec, doma iz okolice Omiša. Ima še enega brata, družina je živela skupaj z babico, dedom, teto in dvema stricema. Ko je bil star sedem let, je eden od njiju pri le 24 letih umrl, kar ga je precej prizadelo. Začel se je bati za življenje, spraševati o vprašanjih eksistence in preverjati, ali Bog obstaja. Nekega dne se je tako spustil po hribu blizu hiše, pod katerim je bil prometna cesta. Če Bog obstaja, ne bo dovolil nesreče, je razmišljal kot osemletnik.

V osnovni šoli je imel težave s slabo družbo, domov je prišla tudi policija. V šoli je še nekako šlo, čeprav je deloval depresiven in zaprt. Družina je hodila k maši, ampak: "Liturgije nisem doživljal na ravni, kot bi si želel. Ni bilo osebnega srečanja z Jezusom, kar je bistvo evharistije, ampak je šlo za izpolnjevanje zakonov. Tako Kristusa spreminjamo v zgolj nek amulet, ki ga uporabimo, ko je to potrebno."

Bil je upornik s predznakom anarhizma. Čeprav ga to ni veselilo, je izbral trgovsko srednjo šolo, ko se je začelo druženje z alkoholom in cigaretami. Včlanil se je v Torcido, navijaško skupino znanega hrvaškega kluba Hajduka iz Splita. Bil je najslabši dijak na šoli, grozila mu je izključitev, na zadnji šolski dan je zvezke in učbenike zažgal. Obhajala so ga depresivna stanja, občutki trpljenja in samote. S prijatelji se o težavah ni pogovarjal.

"Moje življenje je prevzemala tema. Resno sem razmišljal, da to nesmiselno življenje končam. Nisem videl drugega izhoda. Ne gre le za mojo zgodbo, ampak stvarnost številnih mladih: iščemo prihodnost, ne moremo pa najti izhoda."

Pri 18 letih, ko je delal v nekem trgovskem centru, so ga začele mučiti bolečine v ramenih. Prometna nesreča, v katero je bil udeležen kot sovoznik, je stanje le še poslabšala. Odločil se je, da si bolečine olajša z masažo, po kateri mu je na vratu nastala nekakšna bula, ki jo je spremljala povišana telesna temperatura.

Po dolgotrajnem čakanju je na oddelku bolnišnice pobesnel. Zdravnica ga je mirila, mama jokala, izkazalo se je, da ima obliko raka – Hodkinov limfom. Zlomilo ga je dejstvo, da so nekatere oblike smrtne. Prišel je do točke, ko bi zajokal nad lastnim življenjem. Spet se je vprašal, zakaj sploh živeti.

Na srečo so bile kemoterapije uspešne, ampak: "Prve dni sem se počutil, kot da živim na meji med življenjem in smrtjo. Pacient, ki je ležal poleg mene na oddelku, je preminil. Ta scenarij sem sprejel tudi kot lastno mogočo realnost."

Štiri mesece med prejemanjem kemoterapije je dobival pozornost družine, ampak jo je začel izkoriščati. Razmišljal je le o tem, kdaj bo odšel v stavnico, prižgal cigareto, popil pivo in objokoval svojo usodo. Starši občasno niso vedeli, kje je in kaj počne, zato so se znova razplamteli konflikti.

Vendarle se je odločil, da bo življenje vzel v svoje roke. To je želel storiti prek navijaštva. Izpustil ni niti ene Hajdukove tekme. Našel je smisel, počutil se je del nečesa. Spoznal je prijatelje. Potovali so naokrog, se zabavali, navijali. Živeli so na robu zakona, dogajala so se srečanja s policijo, legitimiranja, nekateri prijatelji so bili zaprti. Do policije je zaradi, kot pravi, večkratnega maltretiranja, čutil mržnjo in gnev. Policistov ni spoštoval, samo čakal je, da jim bo vrnil z enako mero, kot so se oni lotili njega.

"Nikoli nisem šel na tekmo z željo, da bi koga ubil. Ampak kraje transparenta (to je med navijači veliko junaštvo in po drugi strani sramota, op. a.) so bile del mojega vsakdanjika, pa četudi so vključevale, da je treba komu razbiti nos ali steklo na avtu."

Višek ali pa, bolje zapisano, dno je doživel leta 2012, ko so se na tekmi Interja in Hajduka v Milanu zgodili neredi. Policija je prijela Roka in druge navijače in jih natančno preiskovala, vendar pa sodišče ni našlo dovolj dokazov proti njim, zato so jih izpustili. Umazani in smrdeči so se vrnili domov z avtoštopom.

Dogajanje je bilo odmevno, vsi so govorili o tem. Roko se je počutil kot junak. Že pogled na njegovo visoko postavo je vlival strah v kosti. Približno pri 21 letih se je še enkrat vprašal, kaj želi s svojim življenjem. Ni imel službe, dekleta, s katerim bi razmišljal o družini …

Nato se je začel družiti s prijateljem, ki je med študijem poglobil svojo vero. Roku je govoril, da je Jezus živ, da nas ljubi, on pa si je mislil, da je nor. Tudi v Omišu je tedaj delovala neka molitvena skupina. Drug prijatelj je povabil tudi Roka, sprva ni želel iti, nato pa je vendarle popustil. Bil je navdušen nad mnogimi brhkimi dekleti: "Pomislil sem, da sem zadel na loteriji. Morda pa je to zame končno napoved lepših časov." Ob nagovoru, rožnem vencu in molitvah je začutil povezanost ljudi.

Začel je prihajati redno. Ker je bila njegova vera na ničli, je moral postaviti povsem nove temelje. Tokrat dobre. V začetnem obdobju so ga pritegnili nagovori, ki so obravnavali konkretne probleme. Med rožnim vencem pa je na telefonu izpolnjeval stave, prizadevajoč si zaslužiti denar za naslednje gostovanje z navijači.

"Skupnost sem doživljal kot nekakšno čiščenje. Kraj, kjer odložim vse odvečno, ter nato lažje nadaljujem življenje. Nisem dojel, da se moram spremeniti. A Bog je bil potrpežljiv. Tri mesece sem potreboval za spoznanje, da moram zapustiti stari način življenja."

Ob nekem gostovanju v Osijeku se je zgodil ključni zasuk. Z drugimi navijači so v neki hiši preživeli tri dni. Ta čas je bil pospremljen z alkoholom in drogo. "Medtem ko sem bil na tripu, se je v moji glavi pojavilo nekaj takšnega … Kot da bi Bog rekel dovolj. Ta spoznanja so me zaslepila kot svetega Pavla. Spoznal sem, da tako ne bo šlo več naprej. Po vrnitvi domov sem se odločil za popolno spremembo življenja."

Dobesedno čez noč je popolnoma preuredil življenje, začel je govoriti o Kristusu, ljudem v njegovi okolici ni bilo nič jasno. Niso ga jemali resno. Posmehovali so se mu. Vsak dan je hodil k maši, molil. Ko je potekala adoracija, je tudi vso noč preživel pred Najsvetejšim.

"Nisem bil tako pobožen, ampak v cerkvi sem se počutil varno. Ko sem se utrudil, sem se ulegel na klop in zaspal. Zrušil sem svoj spomenik na Zemlji. Ljudje se me niso več bali, ampak so mislili, da se mi je zmešalo. Ni se mi, doživel sem le Božje usmiljenje na potenco. Vedel sem, kaj sem vse počel, a me Bog ni zavrgel."

Pri maši je dobil odgovor na vprašanje o življenjskem poslanstvu. Misli, da ga Bog kliče med duhovnike, se je sprva ustrašil. Še naprej si je želel najti dekle, si ustvariti družino. Odgovor se je odločil poiskati na slavljenju. Boga je prosil za konkretno znamenje, kaj naj stori. Ko je korakal ven iz cerkve, je na klopi zagledal knjigo z naslovom Učitelj je tu in te kliče. "V tistem trenutku se je odprlo nebo in vedel sem, da poti nazaj ni."

Pravzaprav pa ni imel pojma, kako postati duhovnik. Poguglal je, da obstaja več redov. Rekli so mu, da je treba znati latinščino, grščino, filozofijo, on pa ni imel niti mature. Da od "dress codu" niti ne govorimo. Roko niti kavbojk ni nosil, vse življenje le trenirke.

Poskusno je bil sprejet v bogoslovje. Tam je bil režim z vstajanjem ob 6.00. Že prvi dan je Roko prespal vse dopoldanske obveznosti in vstal ob 12.00. Uspelo mu je napraviti maturo, na teologijo pa je bil sprejet v drugem poskusu. Ob velikem trudu in številnih prebedenih nočeh je diplomiral. Menite, da je potem šlo vse gladko in idilično? Niti po naključju.

Ujela ga je preteklost. Italijansko pravosodje mu je, kot je povedal za bitno.net, sporočilo, da je obsojen na osem mesecev zapora zaradi navijaških incidentov, saj so njihove primere znova odprli. Mislil je, da bo "letel" iz bogoslovja, a ga je rektor podprl. Tako kot neki odvetnik z Reke, ki mu je uspelo, da so kazni spremenili v pogojne. Kazen se je, zanimivo, iztekla ravno na veliko noč prihodnje leto.

"Moje srce je naposled mirno. Tesnobnosti ni več, doživel sem olajšanje in ozdravljenje, ker vem, da ni vse odvisno od mene. Nimam se za najpametnejšega niti se ne bojim biti slab. Želim, da moje duhovništvo temelji na brezplačni milosti, ki sem jo dobil v Cerkvi. Ta mi je odprla svoja vrata in me sprejela takšnega, kot sem. To izkušnjo želim prinesti tudi drugim, ki trpijo," je modre besede sklenil Roko.