“Ko mi je hudo, se osredotočim na hvaležnost”

Živa Jakšić Ivačič zase pravi, da nosi "veliko klobukov". Je specialna pedagoginja in učiteljica ter razredničarka razreda otrok s posebnimi potrebami v Centru Janeza Levca v Ljubljani. Poleg tega je študentka doktorskega študija na Pedagoški fakulteti. Je tudi avtorica projekta Lahko berljiva Ustava Republike Slovenije.

Najpomembnejši nalogi, ki ju opravlja, sta vloga mame in žene. Poleg tega je prijateljica, zaupnica in podpornica, učiteljica nenasilne komunikacije, "vir smešnih slovničnih napak" in prinašalka idej za projekte.

Ko se vse umiri in ima čas zase, se rada sprehaja, nabira in suši zelišča, pripravlja zeliščne čaje, s sinom na domačem vrtu nabira jagodičje, za moža pa rada pripravlja zmenke.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva se zgodi po vsaj osmih urah spanja. Spanje zelo cenim in ga visoko prioritiziram. Ker so moji dnevni dolgi in večinoma fizično in psihično naporni, je ključno, da sem za vsak dan posebej spočita in pripravljena. Če pa si dovolim sanjati dalje, bi v idealen začetek dneva dodala tudi 15 minut miru, ko vsi doma še spijo, da se pripravim na službo in možu skuham jutranjo kavo.

2. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Spremljam sina, kako raste in se razvija, z njim pa se razvijam tudi jaz.

3. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Časa imamo vsi enako, tako da težko rečem, da mi ga primanjkuje. Izziv vidim predvsem v prioritiziranju in iskanju ravnovesja med obveznostmi, ki me izpopolnjujejo in veselijo, družino ter partnerskim odnosom. Z možem imava zelo iskren odnos. Ob večerih, ko sin zaspi, skupaj reflektirava družinsko življenje in počutje obeh.

Potrebe drug drugega spoštujeva, jemljeva z vso resnostjo in skušava življenje organizirati na način, da so zadovoljene. Možu veliko pomeni, da imava čas, ki ga lahko preživiva skupaj, tako da se trudim redno organizirati zmenke, hkrati pa mu vsakodnevno z majhnimi dejanji kažem naklonjenost in ljubezen.

4. Od kod ideja, da bi izpeljali projekt Lahko berljiva Ustava Republike Slovenije?
Idejo sem dobila na nekem sestanku. Pogovarjali smo se, katere informacije bi morale biti razumljive, dostopne, pa niso. Nekdo je omenil Ustavo RS. Rečeno je bilo, da je ustavo skoraj nemogoče napisati na preprost način. Ta komentar je ostal z mano. Nekaj časa sem ga premlevala.

Zdelo se mi je, da je vendarle mogoče. Idejo sem po nekaj dnevih premlevanja delila s svojimi prijateljicami, ki so bile tudi študentke specialne in rehabilitacijske pedagogike. Z mano so se strinjale in ker so bile podobno zagnane kot jaz, smo se knjige tudi lotile.

5. Gre za ogromen in izjemno pomemben projekt. Ustavo ste skupaj z več kot 30 prostovoljci pripravljali kar pet let. Kakšni so občutki, ko izpelješ nekaj tako velikega?
Projekt je trajal res dolgo. Imeli smo veliko več dela, kot sem si na začetku predstavljala, saj smo se sproti učili, kaj vse moramo narediti, da bo na koncu knjiga razumljiva, lahko berljiva. Zato smo potrebovali veliko ekipo, ki je pokrivala vsa specializirana znanja, ki jih potrebuješ pri takem multidisciplinarnem projektu.

Ker smo z delom posegali na področje pravne stroke, sem z negotovostjo čakala tudi odziv strokovne javnosti. Klub temu, da smo imeli na projektu strokovnjaka za pravo, ki je bil tesno vpleten v vse faze nastajanja knjige, sem čutila olajšanje, ko so tudi velike državne institucije in največji strokovnjaki za ustavno pravo knjigo pohvalili in jo ocenili kot kakovostno ter kot pomemben prispevek k približevanju pravnih vsebin širši javnosti.

6. Imate načrt ali željo pripraviti še kako podobno besedilo na lahko berljiv način? Kaj bi Slovenci po vašem mnenju še nujno potrebovali v tej obliki?
Menim, da je v Sloveniji ogromno informacij, ki so namenjene splošni javnosti in še posebej osebam s posebnimi potrebami, a so težje razumljive ali pa jih težko najdemo. Na primer: pravna besedila, obrazci, postopki v državnih upravah, spletne strani ...

Z lahkim branjem se ukvarjam že slabo desetletje in vesela sem, da je v tem času nastalo kar nekaj zgodb, brošur, obrazcev, priročnikov, vodnikov, knjig in novic v lahkem branju. Če vas to področje podrobneje zanima, vam priporočam spletno stran Zveze Sožitje in Zavoda RISA.

Slovenci se moramo v prvi vrsti bolj zavedati, kako pomembne so dostopne informacije za vsakega posameznika, pogostosti potreb posameznikov po dostopnih informacijah v naši družbi in spodbujati čim več ljudi, da pri vsakodnevnem ustvarjanju informacij upoštevajo knjižne smernice lahkega branja. Da je kratko, razumljivo in, če je mogoče in smiselno, podprto s slikovnim gradivom.

7. Predvidevam, da ste se v tem času soočili s kar nekaj izzivi in ovirami. Kaj vse je bilo treba premostiti?
Glavna ovira je bila, da smo besedilo prirejali študenti specialne in rehabilitacijske pedagogike. Smo sicer strokovnjaki za dostopne informacije in osebe z motnjami v duševnem razvoju, katerim je knjiga v prvi vrsti namenjena, a nismo imeli pravnega znanja, potrebnega za pravilno interpretacijo in posledično vsebinsko pravilno priredbo. Hkrati pa nismo znali presoditi, ali so naše priredbe bralcem zares razumljive.

K projektu smo zato povabili ljudi, ki so lahko naše ovire premostili in nas podprli. To pa je s seboj seveda prineslo potrebo po lovljenju ravnovesja med tem, da je besedilo vsebinsko ustrezno prirejeno, točno in natančno ter hkrati preprosto in razumljivo ter dostopno bralcem z motnjami v duševnem razvoju, ki so bili del ekipe.

8. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Sem specialna pedagoginja in delam v posebnem programu vzgoje in izobraževanja. Delam kot razredničarka skupini otrok z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Mislim, da imam najlepšo službo in poklic na celem svetu. Delo redko nosim domov, saj sem dobro organizirana, in popoldneve, v kolikor nimam predavanj na fakulteti, rezerviram za družino.

Če je za mano težek dan, se ne morem izogniti prinašanju težkih misli in čustev domov. Delam z ljudmi. Vsak ima lahko slab dan ali pa izvem za kakšen žalosten dogodek, težko zgodbo.

Ko mi je hudo, se osredotočim na hvaležnost. Kaj je v zgodbi pozitivnega? Na kaj lahko vplivam? Za kaj sem hvaležna v svojem osebnem življenju? Na take dni še posebej močno stisnem sina in moža. 

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ko mi mož reče: "Hej, vse je OK in bo OK. Nehaj se sekirati na zalogo," in s tem odpre prostor za pogovor.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
So mi moje predhodnice s svojo borbenostjo in vztrajnostjo omogočile, da se lahko danes glasno zavzemam in borim za naše pravice in pravice vseh tistih, ki v naši družbi še niso enakovredni in enakopravni.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.