Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
"Imam 25 let in žalostna sem, ker nimam ne mame ne sestre. Ne vem, kdo sem. Ne vem, kakšno je moje mesto v svetu." Kljub temu občutku praznine se Klara ni vdala. Neka sila ji je pred štirimi leti dala moč za odskok. Danes je animatorka v centru obšolskih dejavnosti. "Veliko mi pomeni, da lahko delam z otroki. Dajejo mi ljubezen, ki je sama nisem imela. In tako lahko ljubezen izkazujem tudi jaz."
Vendar je bila pot dolga in polna trpljenja, preden je dosegla to krhko ravnovesje. Pri letu in pol je oče Klaro, njeno mamo in sestro zapustil na avtocesti na bencinski postaji. Nekaj časa je preživela v varni hiši, potem pa so jo, da bi jo zaščitili pred nasiljem z alkoholom zasvojene matere, poslali v rejniško družino. "Za nič nisi, grda si, končala boš na smetišču," ji je mama neprestano ponavljala.
In Klara ji je verjela. Še do nedavnega se je Klari zdelo, da osebe, ki so ji rekle, da se jim zdi čedna ali da so njene slike lepe, lažejo.
Iz sebe ni mogla iztisniti nobene besede in dolgo časa so bile risbe edino izrazno sredstvo, pozneje tudi violončelo, ki se ga je začela učiti pri drugi rejniški družini. V nekaterih družinah je bil pekel, druge so ji nudile, kar je potrebovala: skrb, hrano in ljubezen. Kljub vsemu je Klara naredila vse, da bi jo iz tega izključili. "Ljubezen in čustva v teh družinah so bili zame preveč siloviti. Nisem jim verjela," pove.
Po neuspehu v osmih rejniških družinah se ji je zdela boljša rešitev mladinski dom. "Tam ni bilo družinske sheme, ni bilo očeta in matere, bile smo samo dekleta." Kljub nasilnemu okolju, kjer so se dekleta pretepala in se rezala, je Klara ostajala tiho in se je izogibala pretepom. Počasi se je začela odpirati eni od vzgojiteljic. "Spregovorila sem šele pri 15 letih." Težko je prenašala šolanje, teorija ji ni ležala in pri pouku se je težko zbrala.
Alkohol kot beg pred tesnobo
"Vsako noč sem objokovala svojo mamo." Da bi pregnala tesnobo in bi lahko spala, je Klara začela piti. To ji je jemalo energijo. Dobila je manjše zaposlitve, pazila je otroke ali delala v restavracijah s hitro prehrano. Vrgli so jo iz stanovanja, ker ni plačevala najemnine. Za pol leta se je znašla na cesti in se srečala z veliko nasilja. "Neverjetno je, da se mi ni zgodilo nič hujšega, ne droga ne prostitucija."
Kakšna je bila ta skrivnostna moč, ki jo je varovala pred najhujšim? Prvič v življenju je Klara zaprosila pomoč na centru za socialno delo. Preselila se je v drug kraj in bila trdno odločena, da si ne bo spet dovolila pasti: "Pred seboj sem imela dve poti: ali tako nadaljujem in umrem ali pa se premaknem in nekaj naredim. Želja po rešitvi ni prišla iz mene. Želela sem naprej, ker sem vedela, da me nekaj čaka, da se mi bo kmalu zgodilo nekaj lepega."
Med kosilom v restavraciji za uboge je Klara srečala sestre kongregacije malih sester Jagnjeta iz Toulousa. "Počasi smo spletle prijateljstvo. Zanjo smo se čutile odgovorne," se spominja sestra Blandine, ki je bila njena zveza s skupnostjo.
Sestre so jo sprejele v svojo skupnost in ji ponudile majhna dela. Klara se je počutila koristno in je našla svoje mesto. Zelo dobro se je počutila ob 98-letni sestri Reginaldi. "V njej je našla babico, ki je ni imela," je dodala Blandine. Mlado dekle je počasi spet pridobilo zaupanje vase in v človeka. "Tam sem se počutila vedro. Sestre so v meni vzbujale dobro. V njihovih očeh sem videla svetlobo in upanje in želela sem to upanje prenašati tudi drugim," pove Klara.
Redovnice so jo spodbujale in ji govorile, da ima mnogo darov ter da je pametna. "Na začetku mi je bilo težko od njih prejemati toliko ljubezni, ker tega nisem bila vajena," prizna Klara.
Na poti h krstu
Prvič v življenju je bila pri maši. Po njej so se usula vprašanja. "Kdo je Jezus? Kdo je njegova mati?" Klara je zaprosila za krst. Nanj se je pripravljala s skupino študentov in nekim parom. Bližina njune družine je Klari končno pomagala, da se je pomirila s tradicionalno obliko družine: "V mojem srcu se je nekaj začelo premikati. Ugotovila sem, da se lahko mož in žena med seboj ljubita, da se lahko imajo starši in otroci radi."
Ker ni imela stanovanja, je Klara nekaj časa ostala pri njih. V družini je njen prihod vzbudil velik zanos ljubezni. "Doma nismo poznali sveta ulice ali zasvojenosti z alkoholom. Ničesar nismo vedeli o Klari. Še dobro, ker je sicer morda ne bi sprejeli s tolikšno svobodo," se spominjajo. Zakonca priznata, da so jima njuni otroci pomagali razumeti Klarino šibkost. "Njihovo srce ni otrdelo, kot je najino," priznavata. Danes sta njena botra, prepričana, da ima Jezus zanjo načrt: "Ko gledamo, od kod Klara prihaja in kje je danes, si rečemo, da je živi dokaz Božje ljubezni."
Aprila 2019 je končno nastopil dan krsta. Klara se spominja. "Čutila sem nekaj zelo močnega in želela sem biti v tišini, sama z Jezusom." A temu je sledil še en spust v pekel. "Hudiču ni bilo prav, da sem se dala krstiti. Čutila sem notranji boj in tri dni sem se zapijala. Obenem sem čutila, da tega ne potrebujem, da ni treba, da si delam škodo." Alkohol je ostal speča zver. Klara se je večkrat pobrala, pa spet zapadla vanj.
Blizu Lurda obstaja skupnost Cenacolo, kjer se zdravijo posamezniki z različnimi vrstami odvisnosti. V življenju v skupnosti je Klara rasla v veri, se naučila prositi odpuščanja in tudi sama odpuščati. Kljub temu je bilo breme pretežko in bivanje tam je nenadoma prekinila. Klara je spoznala, da si laže. Pot je nadaljevala med zdravljenjem v skupnosti in zdravljenjem na psihiatrični kliniki. Začela je razumeti, skozi kaj je šla tudi njena mama in takrat ji je začela odpuščati: "Razumela sem, da naju je mama s sestro slabo ljubila. Ni vedela, kako naj to stori. Ne morem reči, da naju ni imela rada."
Danes se Klara še vedno bojuje z alkoholom, vendar je želja po življenju in ljubezni močnejša. "Mamo še vedno pogrešam, vendar sem našla prijatelja: Jezusa. Zvečer molim k njemu in k Mariji in vem, da pazita name. Že od začetka je bil Bog z mano, vedno, ko sem spet padla, vem, da me je ujela Gospodova roka." Sestra Blandine potrdi: "Božja milost je pri Klari jasno vidna."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.