Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Elizabeta in Benjamin Kušar sta mlada zakonca, poročena skoraj pol leta. Poznata se že od srednješolskih let, saj sta bila sošolca na Škofijski klasični gimnaziji. Elizabeta se je po šolanju vpisala na študij nemščine in umetnostne zgodovine, kot študentka je zaposlena v Operi in Narodni galeriji ter kot varuška. Benjamin je študent petega letnika medicine.
Vsak od njiju ima tudi najrazličnejše hobije, Elizabeta se ukvarja s kaligrafijo, dekoriranjem, druži ju ljubezen do morja, glasbe, skupaj sta prepevala v študentskem zboru, Benjamin pa je bil kot pianist član Stična benda. Trenutno je član več bendov in zasedb in zelo aktiven tudi kot voditelj pri skavtih. Poročila sta se avgusta leta 2021.
Kdaj sta začela razmišljati o zakonu?
Elizabeta: Pred poroko sva bila skupaj štiri leta in pol, par sva postala na koncu gimnazije. Takrat sva se že dobro poznala in že precej kmalu začutila, da bi se enkrat rada poročila. Pustila sva, da najina zveza še malo dozori in da tudi midva dozoriva. Ko sva se odločila, da se poročiva, sva zaupala, da je ta odločitev prava, tudi če kdaj nisva bila 100-odstotno prepričana v to.
Benjamin: Ko sva se zaročila, sva se odločila, da bi se zaročila še cerkveno. To ni zelo poznan obred, je v bistvu kot neki blagoslov, s katerim sva blagoslovila to najino odločitev in priprave, ki so sledile.
Hodila sta v skupino za pare in pripravo na zakon. Kaj so vama dale priprave, zakaj se vama zdijo pomembne?
Elizabeta: Na skupino za pare sva hodila dve leti pred poroko, to je bila skupina, kjer smo bili skupaj prijatelji, sošolci iz gimnazije, in nama je bilo fino, da smo lahko s prijatelji govorili o težavah, s katerimi smo se takrat soočali.
Videla sva, da nisva sama, da imajo tudi drugi podobne probleme, in kljub temu da se takrat še nisva zares pripravljala na poroko, nama je bilo pomembno, da zavestno delava na najinem odnosu, ker bi šlo mogoče drugače veliko stvari mimo. Tako sva se pa ustavila ob nekaterih stvareh in se o njih tudi pogovarjala.
Benjamin: Ugotovila sva, da če kar pustiš, da gre nekaj mimo, če se ne ukvarjaš z odnosom, se nakopičijo težave, ki jih je treba reševati, in je težje, kot če bi se sproti s tem ukvarjala. Zavestno sva posvetila čas, ko sva skupaj, tudi pogovarjanju o stvareh, ki naju motijo ali pa kako bi kaj naredila. Tako nama je bilo tudi pozneje, ko sva se odločila za pripravo na zakon, lažje govoriti o teh stvareh, ker sva bila že navajena na ta sistem.
Odločila sva se, da bova šla na enoletno pripravo na zakon, kjer smo se vsak mesec dobivali, sicer na žalost prek Zooma, ker ni šlo drugače. Za enoletno obliko sva se odločila, ker sva imela tako čez celo leto razdeljene teme in pogovore, da sva imela vmes dovolj časa, da sva se lahko pogovarjala.
Priprave na poroko večkrat razumemo kot to, da se pripravljaš za poročni dan, v bistvu pa je celo življenje, ki sledi temu, tudi zelo pomembno, in se moraš naučiti funkcionirati. Moraš postaviti dobre temelje. Ravno to nama je dala priprava na zakon.
Elizabeta: S pripravami na poroko si bolj osredotočen na en dan in mogoče kdaj pozabiš, da za tem nekaj pride, tako da ti priprava na zakon da nekaj za naprej, da se osredotočiš tudi na to, kaj bo potem. Dobro je, ker se spontano in sam od sebe večine teh tem ne pogovarjaš prav pogosto.
Benjamin: Poleg vseh tem, ki so v okviru priprave na zakon, tudi bolje spoznaš drug drugega, kako razmišlja, kaj ga moti, katere so najpomembnejše vrednote, v globino ga spoznaš.
Po vseh pripravah, tako tistih na zakon kot povsem konkretnih, je prišel poročni dan. Vama kljub pestremu dogajanju kakšen utrinek še posebej ostaja v spominu?
Benjamin: Ko sva bila na drugih porokah, sem se vedno spraševal, kako lahko ženin in nevesta toliko časa zdržita in cel dan in celo noč "žurata", kako si fizično sploh tega zmožen.
Že cel teden pred najinim poročnim dnem sva delala od jutra do večera. Tudi v soboto zjutraj sva vstala zelo zgodaj in šla spat zjutraj naslednji dan, vendar sploh nisem bil zaspan. Toliko je bilo adrenalina, da sem kar našel tisto energijo in nisem bil čisto nič utrujen. Je pa res, da sem se potem še en teden "pobiral". 😊
Elizabeta: Meni je najbolj ostalo v spominu to, da je prišlo toliko ljudi, ki jih prej še nisva videla vseh naenkrat, in da so prišli zaradi naju, da so se z nama veselili, to je bilo res lepo. Čez cel dan mi je to res ostalo v spominu, dogajalo pa se je res veliko stvari in dan je hitro minil.
Kako pa se sploh lotiti vseh priprav na poročni dan, kako sta začela?
Benjamin: Po zaroki sva začela ugotavljati, kaj vse se morava dogovoriti. Na koncu sva ugotovila, da je najbolj od vseh zaseden ravno duhovnik Martin Zlobko, za katerega sva želela, da naju poroči. 😊
Zato je bila prva točka, da sva se z njim dogovorila za datum, vprašala še najini družini in šele nato začela z vsem preostalim. Eno leto se nama zdi dovolj časa. Epidemija nama je sicer malo mešala štrene, saj na to res nisva mogla vplivati.
Elizabeta: Tudi to je vplivalo, da se vmes po več tednov nisva mogla videti, ker sva bila v različnih občinah, to je bilo nekaj, kar sva morala prepustiti in zaupati, da bo vse v redu, in na koncu je tudi bilo.
Benjamin: Ker se nisva mogla videti, je bilo nekatere stvari težje usklajevati.
Elizabeta: Tiste stvari, ki jih je bilo res treba urejati v živo, sva urejala poleti, ko je bilo malo bolj sproščeno. Rekla sva si, da nima smisla, da se obremenjujeva. Vsi so naju spraševali, če imava plan B in C, midva pa sva odgovorila, da se bomo že takrat ukvarjali z vsem tem. Ponavadi bi ljudje spraševali: "A imata že vse, kako gre?", zdaj so pa spraševali samo: "A sploh bo poroka?" 😊
Večje organizacijske stvari, kot so fotografije, glasba, torta, catering, prostor, zbor dala urejati ljudem, ki jih poznava. Lepo je bilo, da sva bila tisti dan z ljudmi, ki naju poznajo. Dobro sva se počutila, lahko sva jim zaupala, da bodo dobro opravili.
Benjamin: Za fotografije in še kakšne druge stvari sva se najprej pogovarjala tudi z bolj komercialnimi ponudniki, ki jih nisva poznala, na koncu sva se spomnila, da imava v lokalnem okolju in med prijatelji veliko talentiranih ljudi in bi bilo verjetno tudi njim lepo, da bi lahko na tak način sodelovali in morda pridobili potencialne stranke za naprej.
Elizabeta: Ko se ozreš okoli sebe, vidiš, da poznaš veliko ljudi, ki imajo mnogo talentov.
Benjamin: Pomagalo nama je tudi, da sva imela veliko pomoči s strani najinih družin, vsi so bili pripravljeni pomagati. Če bi morala vse urejati sama, nama verjetno ne bi uspelo.
Poročnih vabil nista pošiljala, ampak sta hodila vabit kar osebno. Zelo lep način.
Elizabeta: V moji okolici je to tradicija, na začetku nama je bilo malo nerodno priti h komu domov, ker kot par nikoli nisva hodila na obiske k tem ljudem.
Benjamin: Je pa res dobra priložnost, da se z ljudmi, ki bodo prišli, že prej pogovarjaš, z nekaterimi se prej sploh še nisva zares srečala in smo se šele tako spoznali. S tem sva pokazala, da nama ti ljudje nekaj pomenijo, ne pa da le pošljeva vabilo in se zadeva zaključi.
Elizabeta: To nama je bilo res všeč. Ko smo se videli na poroki, smo veliko več vedeli en o drugem, zdi se mi, da je to res lepa priložnost, od nekaterih sva dobila dobre nasvete. Je pa res, da sva ravno zaradi te odločitve začela vabiti veliko pozneje, kot bi sicer, ker zaradi razmer nisva hotela hoditi okrog, ko ni bilo varno in dovoljeno.
Imata konkreten nasvet za pare, ki se pripravljajo na poročni dan?
Elizabeta: Na ta dan se pripravljaš res dolgo časa in daš takrat vse od sebe, tisti dan se res potrudiš. Pomembno se mi pa zdi, da se že prej pripraviš na to, da boš na tisti dan vse spustil iz rok in karkoli bo šlo narobe, bo pač šlo. Če tako razmišljaš, je potem malo lažje in vse lažje sprejmeš. Tisti dan se moraš res prepustiti in tudi drugi bodo veseli, če bodo videli, da si se sprostil in se imaš lepo.
Benjamin: Ugotoviti moraš, kaj so tiste stvari, ki so ti res pomembne na poročni dan, in se osredotočiš na to, da bodo narejene tako, da ti bo lepo, za ostalo se pa ne obremenjuješ, če ni čisto tako, kot si si ti zamislil.
Zdaj sta poročena malo manj kot pol leta. Kako bi opisala prve mesece? Verjetno je veliko prilagajanja in učenja eden od drugega?
Elizabeta: Imava se res lepo, res je lepo biti skupaj.
Benjamin: Sam se odločiš, kaj boš počel, prej sva velikokrat usklajevala urnike in kdaj se bova dobila in kje bova našla tisti dve uri, da bova kaj počela, zdaj pa sva skupaj vsak dan. Če imaš manj časa zaradi vseh drugih stvari, je tisti čas, ko moraš doma nekaj urediti, še vedno skupen čas. Običajno počneva nekaj, pa sva še vseeno skupaj in se vmes pogovarjava in to mi je res fino.
Elizabeta: Je pa res, da ima vsak svoje obveznosti, svoje želje in je veliko prilagajanja, da dve življenji nekako spraviš skupaj, da vsak prilagodi svoje življenje, se pa trudiva, da delava za naju, drug za drugega, da se imava skupaj dobro, da pa ne pozabiva tudi vsak nase in ne padeva v nek tok. Še vseeno ima vsak svoje interese.
Vaju je kakšna stvar presenetila, sta si kaj predstavljala čisto drugače?
Benjamin: Mene je presenetilo, da sva se precej hitro uskladila glede rutin, kako bova pospravljala stanovanje, kako bova hodila v trgovino, kuhala. Mislil sem, da se moraš veliko dogovarjati vnaprej, ampak nama je kar steklo, vsak je naredil tiste stvari, ki so mu bolj všeč, in na koncu vidiš, da je že vse narejeno. Mislil sem, da bova imela večje probleme, da me bodo kakšne stvari bolj motile. 😊
Elizabeta: Velikokrat te strašijo, da je težko, sploh prvo leto. Verjamem, da je lahko težko, pridejo tudi težke zadeve, ampak sem pričakovala, da mi bo ta sprememba težja, pa mi je za zdaj v redu. Presenetilo pa me je tudi to, da si naenkrat odgovoren za veliko stvari, precej več kot prej. Z neko svobodo pride tudi več odgovornosti.
Kako pa je videti usklajevanje tradicij in navad med vajinima primarnima družinama in vzpostavljanjem svojih?
Benjamin: Že pred poroko sva za praznike vedno delala načrte, kako bova hkrati skupaj in kako z eno in drugo družino, tako da sva potem ugotovila, da nama to veliko pomeni, da sva z družinama. Tudi po poroki je tako. S tega vidika nama je malo lažje, ker sva bila že od prej navajena prilagajanj.
Elizabeta: Fino nama je, da sva za praznike skupaj z družinama, ker jih tako bolj doživiva, kot če bi bila sama. Glede vsakodnevnih navad, ki jih vsak veliko prinese iz svoje družine in se jih morda kdaj sploh ne zavedaš ali pa ti gre kaj na živce, pa vseeno to delaš, sva se že pred poroko precej pogovarjala in sva ugotovila, da lahko tudi to vzameva kot eno pridobitev, da poskušava vsak iz svojega okolja vzeti tisto, kar nama je všeč, in to vpleteva v najin način življenja. V praksi je malo težje, ampak se trudiva, da te stvari jemljeva kot neko obogatitev.
Kako pa je, ko pride do sporov? Kako se s tem soočata, kako jih rešita?
Benjamin: To je eno področje, ki se ga še nisva čisto dobro naučila, ker se ne znava dobro skregati. Oba sva zelo nekonfliktna in nočeva prizadeti eden drugega. Kadar naju kaj moti, raje zadrživa vsak zase in se umakneva, namesto da bi kdaj kaj rekla bolj direktno. V tistem trenutku morda malo prizadeneš, ampak se zadeve razčistijo. To se morava še naučiti. Ponavadi čakava, kdo bo prvi, ki bo začel pogovor.
