Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Roman Hobit J. R. R. Tolkiena je tema letošnjih poletnih oratorijev po Sloveniji. Zato se je kar nekaj animatorjev in tudi udeležencev oratorija letos odločilo za branje tega romana. Če še niste med njimi, imate za to še vedno dovolj časa. Še najlepše je, če knjigo starš otrokom glasno bere pred spanjem.
Tako je namreč knjiga tudi sprva nastala – da jo je J. R. R. Tolkien pripovedoval svojemu sinu Christopherju kot pravljico za lahko noč. In naj vas ne skrbi: Hobit je mnogo bolj igriv, z manj temačnosti in težkih tem kot trilogija Gospodar prstanov. Zlahka mu sledijo že otroci pri devetih letih, saj je bil za otroke tudi napisan.
Morda vaši otroci niso ravno ljubitelji knjig in si boste za podoživljanje oratorijske teme zaželeli ogledati filmsko trilogijo Hobit iz let 2012–2014. Pri tem pa velja nekaj opozoril.
Karakteristike filma
Prvo opozorilo je, da vsi trije filmi skupaj zahtevajo ogromno sedenja za zasloni. Vsak od treh filmov o Hobitu traja skoraj tri ure, vsi trije skupaj torej skoraj devet ur. V tem času bi že prebrali celoten roman. Poleg tega imajo filmi v ZDA oznako PG-13, kar pomeni, da mlajšim od 13 let priporočajo ogled v spremstvu staršev ali druge odrasle osebe.
Zaradi številnih prizorov bojevanja in mnogih strašljivih bitij so filmi dejansko primerni za večje otroke – nekako od zadnje triade naprej. Seveda je marsikaj odvisno tudi od otroka, koliko je navajen gledati takšne vsebine in kako hitro se prestraši.
Filmi so sicer dokaj lahko dosegljivi. DVD-je si je mogoče izposoditi v številnih slovenskih knjižnicah, ogled je ob plačilu mogoč tudi na Youtubu, na voljo pa so tudi na večini naročniških kanalov, kot so Amazon, Netflix in podobno.
A največja slabost trilogije Hobit je, da filmi, žal, preprosto niso dobri.
Preobilica mašil
Tolkien zgodbo o hobitu Bilbu pove v enem romanu in ta ni pretirano dolg. Filmski ustvarjalci pa so zgodbo raztegnili na tri skoraj triurne filme.
Tako imamo sicer zanimivo zgodbo, ki so ji dodali kup izmišljenih stranskih likov in dodatnih zapletov. Ti ničesar ne dodajo k napetosti, pestrosti ali nasploh zanimivosti, kaj šele k sporočilnosti filmov, prej nasprotno.
Od likov, videnih v Gospodarju prstanov, se v knjigi Hobit pojavijo le Bilbo, Gandalf in Golum. Za večji učinek nostalgije med gledalci pa so filmom dodali še viline Galadriel, Elronda in Legolasa, čarodeja Sarumana in za kratek prizor celo Froda. Vsak od njih ima svojo stransko zgodbo, ki ničesar ne prispeva k osnovnemu zapletu. So le mašila.
Pretežen del tretjega filma Hobit: Bitka petih vojska (kot napove ime) prikazuje bitko, ki je v knjigi opisana na dveh straneh. Kajti glavni junak, hobit Bilbo, ki zgodbo pripoveduje, na začetku bitke izgubi zavest in se zato bitke ne spominja. Tolkien, veteran 1. svetovne vojne, je to napravil namenoma – ni namreč želel opisovati vojne kot nekaj veličastnega, temveč le kot nesmiselno potrato človeških življenj.
Zdi se, da so v studiu Warner Bros zgodbo Hobit raztegnili na tri filme le v brezsramni želji po večjem zaslužku. Sploh glede na to, da so dali ustvarjalcem bistveno manj denarja (in tudi časa) za pripravo treh filmov kot za izvirno trilogijo Gospodarja prstanov.
To se pozna tudi na (ne)kakovosti posebnih učinkov in nedodelanosti zgodbe. Najboljši so prizori, vzeti naravnost iz knjige, ki pa jih je z vsakim filmom manj. Skratka, če želite s svojim otrokom izkusiti čarobnost srednjega sveta, trilogija Hobit preprosto ni pravi odgovor.
Alternativa?
Smem še enkrat predlagati, da namesto s televizijo vsaj poskusite s knjigo? Če imate otroka, ki resnično nima potrpljenja za branje, vseeno pa bi rad prek nekega medija podoživel oratorijsko zgodbo, ima na voljo risanko iz leta 1977, ki je mnogo bolj zvesta knjigi in v 77 minutah pokaže vse bistvene točke zgodbe, hkrati pa je manj strašljiva.
Sicer je risanka stara, animacija je povprečna, sinhronizacija še manj kot to, predvsem pa je dosegljiva le na spletu. Pa vendar jo vam in vašim otrokom priporočam bolj kot veliko filmsko uspešnico izpred desetih let.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
