Pri otrokovem razvoju se soočamo z obdobji, v katerih lahko pričakujemo več napadov besa in čustvenih nihanj. Obdobja povečane napetosti se pojavijo pri dvo-, tri- ter pet- in šestletnikih. Čeprav ta nihanja niso enako izrazita pri vseh otrocih, se slej ko prej pokažejo.
Obstaja tudi veliko zunanjih dejavnikov, ki lahko povzročijo obdobja povečanega stresa pri naših otrocih, kot so recimo bolezen, rojstvo bratov in sester, zaprtje, vrnitev v vrtec/šolo po daljšem času, prilagajanje na vrtec, vstop v vrtec/prvi razred in prve šolske obveznosti, pa tudi druge spremembe v sicer urejenem in predvidljivem življenju otroka. Upoštevati je treba tudi otrokove različne osebnostne lastnosti, kot je visoka občutljivost ali druge specifične težave.
Preobremenjen otrok, preobremenjeni starši
Tudi mi kot starši smo v takšnih situacijah zelo obremenjeni, saj se moramo spopadati z otroškimi izbruhi in napornim vedenjem. Dobro je, da najprej poskrbite za lastne moči in čustveno regulacijo, saj boste le tako lahko primerno podprli svojega otroka.
Raziščite različne strategije podpore staršem
Obstaja več strategij za podporo otroku, ki so lahko v takšnih trenutkih še posebej v pomoč. Vsak otrok je drugačen, zato poskusite z različnimi metodami.
Potrebujemo potrpežljivost in nežnost do sebe in otroka
1. Ne skušajte se čim prej znebiti neželenih čustev in vedenja. Narava čustev je, da slej ko prej izzvenijo. Čustva so potrebna, saj pogosto nosijo pomembne informacije. Spremljajte svojega otroka pri njegovem doživljanju teh čustev in vračanju v čustveno ravnovesje.
2. K otroku pristopite mirno. Jeza rodi jezo, zato se je bolje izogniti stopnjevanju. Če se morate najprej umiriti, si vzemite nekaj časa, nekajkrat globoko vdihnite (če vaš otrok ne ogroža sebe ali drugih). Mir rodi mir.
Povezanost in sprejetost pomagata pri učenju uravnavanja čustev
3. Otroka lahko naučite varnega izražanja jeze (kot je recimo udarjanje po blazini, topotanje, skakanje) in umirjanja (objemanje, masiranje). To je težko posredovati med samim napadom besa, zato je bolje, da to storite v kakšnem drugem trenutku. Na ta način učite svojega otroka o orodjih samoregulacije. Lahko bo minilo kar nekaj časa, preden bo otrok sposoben uporabiti to znanje. Možganski centri, ki sodelujejo pri uravnavanju čustev, še niso povsem razviti.
4. Če je otrok tako jezen, da se ga ni mogoče dotakniti, ne silite vanj, le ostanite blizu. Tako bo videl, da vam je pomemben, da ga sprejemate in ljubite v vsakem trenutku, tudi ko je težko. Poglejte situacijo skozi oči otroka. To je za njih lahko cela drama. Vzdržujte se pridiganja. Otrokovi možgani v takšnih trenutkih izklopijo višje funkcije in se osredotočijo na preživetje. O vedenju bo mogoče govoriti šele, ko bosta oba popolnoma mirna.
Poiščite načine, kako otroku pomagati, da se umiri. Pomagate mu lahko z masiranjem, zibanjem, pisanjem črk na hrbet. Po nekaj minutah besa se otrok lahko dovoli dotakniti in objeti.
Naj bodo umirjeni pogovori o čustvih stalen del vaše družinske komunikacije
5. Z otrokom se pogovorite o čustvih, ko je miren. Ko se nekega dne znova pojavi težka situacija, ga lahko vprašate, kakšni so bili njegovi občutki, o čem razmišlja. Lahko se pogovorite o tem, kako bi to ubesedil, kaj ga vznemirja in kaj mu pomaga, da se umiri. Skupaj preberite katero od knjig, ki otrokom pomagajo razumeti čustva.
6. Če je mogoče, poskusite preprečiti izbruhe. Seveda ni dobro, da zaščitite svojega otroka pred vsako frustracijo, vendar je nekatere situacije mogoče preprečiti.
Upamo, da bodo opisane metode podprle vašo družino v težkih časih. Če pa ste še vedno zaskrbljeni zaradi otrokovih čustvenih odzivov in agresivnega vedenja, se posvetujte z otroškim psihologom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
