Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Marko Pavlič je trenutno v ZDA na podiplomskem študiju biblične teologije na jezuitski univerzi Santa Clara (Jesuit school of theology of Santa Clara University) v Kaliforniji, v mestu Berkeley, nasproti San Francisca. "Tihi ocean na severu Kalifornije ustvarja prijetno klimo in več kot 300 sončnih dni na leto dobro vpliva na počutje," pošilja Marko virtualno razglednico. Še veliko več o življenju onkraj Atlantika ter njegovih pogledih na družbo pa najdete v vrsticah njegovih odgovorov.
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Krmarjenje v zavetju zaliva San Francisca je mnogovrstno. Dnevni utrip mi daje jezuitska skupnost, v kateri živim še z drugimi petnajstimi jezuiti, ki prihajajo iz raznih koncev sveta, od Južne Koreje, Indije, Afrike, Evrope in Združenih držav. Zelo rad imam jutra, še posebej ko se dani. Nebo je široko odprto in odtenki modre na nebu se prelivajo v modrozelene odtenke oceana.
Ob skodelici črnega čaja si vzamem čas za stik z Božjo besedo, razgibam telo in se pripravim na dnevne obveznosti. V zadnjem obdobju večino časa preživim v knjižnici, kjer raziskujem, berem in pišem. To delo zahteva veliko zbranosti, zato je včasih bolj ali manj prijetno. Ob večerih se kot skupnost zberemo v kapeli, kjer praznujemo evharistično bogoslužje. Skupni obroki so priložnost za stik z jezuiti ali drugimi študenti in prijatelji. Vzdušje je ponavadi zelo sproščeno.
Kako pa so videti vaši konci tedna?
Ob koncih tedna mašujem za afroameriško skupnost v bližnji župniji. Imajo zelo dober gospel zbor in so izredno gostoljubni. Še posebej mi je všeč, ker so aktivni na področju lokalne politike. Večkrat organizirajo shode proti rasizmu in nasilju z orožjem. Še več, pred cerkvijo imajo velik križ, na katerem piše Racism is a sin (Rasizem je greh).
Pod tem velikim križem so manjši križi, ki predstavljajo žrtve nasilja z orožjem, ki so se zgodile med letom v občini Oakland. Ob začetku vojne v Ukrajini so bili prvi v svojem okraju, ki so organizirali molitveni shod za mir in hodili po ulicah mestne četrti. Zbrali so tudi veliko sredstev in jih namenili jezuitski službi za begunce na Poljskem, ki aktivno skrbi za ukrajinske begunce.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Osebno v ospredje postavljam duhovnost, stik z notranjim svetom vtisov, misli, čustev in še posebej stik z "notranjo kamrico", kot bi rekel Cankar. V srcu se srečujem s Skrivnostjo, ki jo imenujemo Bog. Tam se doživim v pristnosti in sočutju. "Biti" neskončno presega "imeti". Zaobljuba čistosti pa mi omogoča, da sem na razpolago ljudem za duhovno spremljanje, pripravljen na misijonsko poslanstvo, ne glede na geografsko lokacijo, ter da gojim zaupne prijateljske odnose z osebami po vsem svetu.
"Duhovništvo me izpolnjuje, ker …"
Je odgovor na klic oz. moje življenjsko poslanstvo, je pravzaprav moj "dream job" (sanjski poklic, op. a.), kot bi rekli Američani. Je odgovor na globoko željo, da bi bil osredinjen v Skrivnosti. Duhovništvo mi pomaga gojiti kontemplativno držo do sveta in vzpostavljati pomenljive odnose z drugimi. Je odgovor na duhovno žejo, ki je nobena druga stvar tega sveta ne more potešiti, ali kot pravi veliki Avguštin v svojih Izpovedih: Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi.
V preteklosti ste delali tudi z brezdomci in osebami, okuženimi z virusom HIV. Kako ste videli njihov križev pot, ki je pogosto prezrt?
Njihov križev pot je zaznamovan z globokimi travmami. Družba jih večkrat ožigosa in sodi po zunanjosti, ampak pravi človeški odziv se mora začeti z dobronamernim in spoštljivim vprašanjem, ki vodi v njihov izkustveni svet: kako si? Kaj se je zgodilo? In iskreno prisluhniti. Če pristno in spoštljivo pristopim, to začutijo. Potem se rodi odnos. Vse te osebe želijo biti opažene, želijo, da bi jim kdo prisluhnil in slišal njihov glas. Potrebujejo toplino, sprejetost in varnost. Navsezadnje to velja za vsakega izmed nas.
Trenutno podiplomsko študirate biblično teologijo v ZDA. Kakšen je tam v času in kulturi, ki stremi k popolnosti, uživanju in večni mladosti, odnos do velikega petka, trpljenja nasploh? Kako lahko ta pogled primerjate z Evropo?
Na podlagi moje osebne izkušnje lahko rečem, da je ameriška družba veliko bolj zaznamovana z individualizmom, se pravi, da vsak gleda bolj nase in na svoj uspeh. Ampak kaj to pomeni na družbeni ravni? Na primer San Francisco, ki je eno izmed najbogatejših mest na svetu, ima okoli 10.000 brezdomcev, ki živijo na mestnih ulicah. Lokalna politika se ne more dogovoriti, kako rešiti ta strukturni problem. V Evropi se vidi več solidarnosti in čuta za skupnost. Je pa res, da so se mnogi Američani zelo velikodušno odzvali na trpljenje in potrebe ukrajinskih beguncev.
Trpljenje je del življenja, čeprav si ga nihče ne želi. Vprašanje pa je, kako se s trpljenjem soočimo in kakšen pomen mu damo. To, kar nas dela v življenje odporne v odnosu do trpljenja in življenjskih preizkušenj, je gotovo osebni stik s Presežnim in z drugimi osebami, ob katerih se počutimo varne in razumljene.
Kako, menite, da bi lahko mladim predstavili skrivnost in veličino velikonočnega praznika, vstajenja? Da to ni le dan, ko pač vsi jemo šunko in potico.
Menim, da je danes treba iti v prvo stoletje, v Palestino, ter pogledati z zgodovinskega vidika, kaj se je zgodilo z Jezusom iz Nazareta. Biblicist David Carr pravi, da so Rimljani uporabili križanje kot način, da terorizirajo tiste, ki so jim vladali. To so poskušali narediti z Jezusom, vendar je bil obujen od mrtvih. Križ oz. križani Kristus je simbol naše vere, ki se sooča in živi onkraj terorja in nasilja. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da se je Kristus poistovetil s tistimi, ki trpijo in so žrtve nasilja.
Gre za bližino Boga, ki iz radikalne ljubezni trpi z nami, v nas. Ali drugače rečeno, v Kristusu vidimo naslednjo skrivnost: Ko trpi človek, trpi Bog, vendar to ni zadnja beseda. Odgovornost imamo, da smo solidarni s križanimi tega sveta. To je pomembno sporočilo za čas, ki ga živimo, ko nedaleč stran divja krivična vojna.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Glasba me spremlja že iz otroških let. Je univerzalni jezik, ki me neposredno nagovarja. Ko pride navdih, napišem kakšno pesem. V zadnjem času se spet ukvarjam s petjem, kolikor mi čas dopušča. Sicer pa rad zaigram na kitaro ali bobne. To mi prikliče spomine iz mladosti.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Trenutno mislim, da najbolj primanjkuje miru in varnosti, prav zaradi vojnega "vzdušja", ki sega še posebej od Ukrajine do Jemna. Druga stvar, ki smo jo v zadnjem času najbolj pogrešali, so bili sproščeni in topli človeški odnosi. Tretja stvar pa je empatija. Manjka tudi ljubezni, te ni nikoli dovolj med nami. Za vse to se moramo zavestno odločati in se upreti vsemu, kar povzroča nasilje, ranjene odnose in zazrtost vase.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Nedavna smrt mojega očeta Antona, ki je več kot 30 let prenašal neozdravljivo bolezen, multiplo sklerozo. Želel si je ozdraveti na telesu. Potem pa se mu je zgodilo, da je ozdravel na duhu, se pravi, da se je spravil z Bogom, drugimi in samim seboj. Kaj je bolj pomembnega pred smrtjo kot najti odpuščanje ter v miru čakati na srečanje s Skrivnostjo?
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Kot jezuitu mi je blizu ignacijanska duhovnost. Rad se umaknem na samoten kraj, v tišino. Tam se zgodi nagovor Besede, ki osvetli moje življenje.
"Najbolj zabavni dogodek v moji duhovniški 'karieri' se je zgodil, ko …"
… sem obhajal krst dojenčka, ki je med mojo pridigo zaspal tako trdno, da ga pozneje še krstna voda ni zbudila. Potem sem pogledal starše in jim hudomušno dejal, naj bodo mirni, saj je krst vseeno veljaven. 😊
