Kako lahko pomagam svojemu otroku ob napadu tesnobe?

Dokler svojih otrok nisem naučila besede tesnoba, nisem vedela, kako pogosto jo doživljajo. Predvsem eden od mojih otrok je bolj nagnjen k tesnobnosti. Zaskrbljen je ob najrazličnejših novih izkušnjah, od obiska neznanega kraja do spoznavanja novih prijateljev.

Kot se je izkazalo, moj otrok v tem še zdaleč ni osamljen. Tesnobnost pri otrocih je precej pogosta: približno sedem odstotkov otrok, starih od tri do 17 let, ima diagnozo tesnobnosti, epidemija pa je stanje še poslabšala.

Ob pomoči svojemu otroku pri napadih tesnobe sem usvojila nekaj strategij za obvladovanje tega stanja. Z upoštevanjem predlogov boste svojemu otroku ob napadu tesnobe lahko pomagali, da bo kljub temu uspešen. In kot vedno, to ni zdravniški nasvet; prosimo, da se pogovorite z zdravnikom ali strokovnjakom za duševno zdravje, če imate glede svojega otroka kakršnekoli pomisleke.

Kot rečeno, dokler besede tesnoba ni bilo v besednjaku mojega otroka, z možem nisva imela pojma, kako pogosto se najin malček tako počuti. Če otroku predlagate besede, s katerimi lahko opišejo, kaj občutijo, jim s tem ponudite močno orodje, ki jim pomaga pri komunikaciji in obvladovanju njihovih čustev.

Strah pred neznanim je pogosto velik vzrok za tesnobo. Zato stvari malce prehitevam in se o novi izkušnji vnaprej pogovorim, da se moj otrok z njo seznani in odpravi morebitne neprijetne občutke.

Na primer: če gremo v nov kraj, v aplikaciji Google Zemljevidi poiščem slike kraja in jih pokažem svojim otrokom. Če spoznavamo nove ljudi, otrokom pokažem slike te osebe in jo opišem. Včasih celo predlagam stvari, o katerih bi se s to osebo lahko pogovarjali, ali dejavnosti, ki bi jih lahko skupaj počeli.

Ves ta "predogled" je dejaven pristop k tesnobnosti, namesto da tovrstne težave ostanejo zgolj na ravni odziva. To je odličen način, da svojega otroka pripravim na novo izkušnjo in odpravim strah pred neznanimi položaji.

Ta taktika "predogleda" ali "predhodnega učenja" otroke pripravi na to, kaj lahko pričakujejo v najrazličnejših okoliščinah. To je še posebej pomembno za trenutke, ko starši nismo ob njih, zato resnično pomaga, če to strategijo podelite tudi z vzgojitelji in drugimi skrbniki. Morda lahko celo vzpostavite protokole in s tem zagotovite, da bo vaš otrok dobil priložnost za predogled novih okoliščin, ko vas ni ob njem.

Drug način, kako pripravim svojega otroka, kaj lahko pričakuje od nove izkušnje, je igranje vlog.

Ne glede na to, ali gre za srečanje z novo osebo, prvo potovanje z letalom ali obisk poletnega tabora, je nove izkušnje lažje obvladati, če ima moj otrok jasno predstavo o tem, kaj lahko pričakuje, in celo "predlog scenarija" o tem, kaj bi lahko rekel.

Na primer: če otroka skrbi, kako naj se približa drugim otrokom na igrišču, lahko vadimo kratke dialoge: "Živjo, jaz sem [otrokovo ime]. Bi se igral z menoj?"

Za igranje vlog prav posebej rada uporabljam otrokove najljubše igrače, zaradi česar se to potem zdi kot zabavna igra in ne nadležno opravilo!

Za odrasle je lahko mamljivo, da skrbi svojih otrok preprosto "odpišemo". "Oh, saj to ni nič hudega!" vzkliknemo ob otrokovih pomislekih.

V resnici se to našim otrokom zdi izredno pomembno. Sami še nimajo dovolj življenjskih izkušenj, da bi strah razumeli in ga umestili v primeren kontekst.

Zato tudi takrat, ko se strah zdi nepomemben, skušam tesnobo svojega otroka jemati resno, na otrokove misli in občutke pa se odzivam spoštljivo. Mislim, da s tem svojega otroka tudi učim, naj bo spoštljiv do drugih ljudi, vključno z mano.

Dobronamerni sorodniki in drugi ljudje bodo morda skušali spregledati tesnobo vašega otroka z namenom, da izboljšajo njegovo počutje. Morda boste morali spregovoriti v otrokovem imenu in se prepričati, da tudi drugi ljudje njegove potrebe jemljejo resno.

Prijatelj mi je dal nasvet: svojega otroka sem prosila, naj občutek tesnobe razvrsti na lestvici od ena do 10. To mi pomaga razumeti, kako močno je moj otrok zaskrbljen glede obravnavane teme. Otroku pa to lahko pomaga, da svoje občutke postavi v določen okvir v primerjavi z drugimi stvarmi, ki so mu v preteklosti povzročale občutke tesnobe.

Razvrščanje občutkov tesnobnosti je odličen način za ugotavljanje izboljšav. Ko se nekaj, kar je bilo nekoč na deseti stopnji lestvice tesnobnosti, spusti na stopnjo številka osem, otrok lahko vidi, da njegove strategije obvladovanja delujejo. In to je za naše otroke zelo spodbudno!

Če vzgajate otroka, ki trpi zaradi napadov tesnobe, le pogumno! Prepričana sem, da moramo kot mame in očetje negovati in ljubiti te občutljive male duše, saj je to eno najpomembnejših del, ki jih bomo kdajkoli opravili.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.