V svoji veliki družini je brusila karakter in izpopolnila nastopanje pred publiko

Tjaša Križanec je energična, nasmejana in komunikativna oseba, ki ima rada nove in neznane izzive. Trenutno je predsednica Športno kulturnega društva Sestrže. Pravi, da zelo uživa s svojo skupino mladih, s katero ustvarjajo čudovite prireditve in projekte. Zelo rada je tudi skavtinja in katehistinja, saj jo delo z mladimi resnično veseli in napolnjuje.

Rada fotografira in se že ozira proti poletju, ko upa, da bo imela več časa, da se izpopolni v znanju uporabe drona. V prostem času pa z veseljem pogleda tudi kakšen film z globoko vsebino.  

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Da se zjutraj zbudim in v postelji preberem en odlomek iz Svetega pisma. To mi mnogokrat ne uspe, a ko mi, sem zelo vesela. Rada vidim, da je ura na telefonu šest, saj vem, da bom lahko kaj naredila v tem dnevu, sem namreč jutranji tip človeka. :)

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Se resnično bolje počutim, bolj samozavestno. Rada sem malce naličena, nosim uhane, oblečem lepo obleko … To sem med karanteno kar malce pogrešala, tako da sem kakšen dan prišla vsa "zrihtana" h kosilu. Bratje so malce čudno gledali, a meni ni bilo mar.

3. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite bližnjim in tistim stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Vedno se trudim, da so nedelje rezervirane za družino, da v nedeljo res ne delam stvari za šolo, skavte, verouk, društvo … Včasih je to kar težko, a se resnično trudim, da smo v nedeljo skupaj, gremo na kak daljši sprehod, igramo družabne igre, namizni nogomet, pikado, včasih pa je dovolj, da po kosilu malce ostanemo za mizo in se pogovarjamo. Jaz sem mnenja, da če želiš nekoga srečati, se pogovarjati, iti na obisk, lahko greš, ker časa je dovolj, a odvisno je, kje so tvoje prioritete.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovne vaje v Stržišču so mi res ogromno dale, tam sem si napolnila duhovne baterije, da sem lahko z novim zagonom in motivacijo začela novo šolsko leto. Res s hvaležnostjo gledam nazaj, saj sem tam spoznala duhovnika Slavka Rebca, ki mi je v veliko pomoč pri moji osebni veri. Pogovori z njim so tako globoki, da imam včasih občutek, da sem imela enodnevne duhovne vaje. V veliko pomoč mi je tudi na katehetski poti, saj ga lahko vprašam za nasvet, kako oblikovati katehezo in kako izboljšati moj odnos do Boga. Bogu hvala zanj!

Ko me čakajo kakšne pomembne stvari v tednu, grem rada pred Najsvetejše in mu povem, kaj me teži, in prosim, naj bo z mano. V tisti tišini pred tabernakljem me Bog velikokrat potolaži in umiri.

5. Ste najstarejši v družini z osmimi otroki in vam verjetno nikoli ni bilo dolgčas. Kaj vam pri odraščanju v veliki družini najbolj ostaja v spominu?
Res sem hvaležna za tako veliko družino, ker sem zaradi njih v teh letih veliko brusila svoj karakter in izpopolnila svoje nastopanje pred publiko. Najbolj pa mi v spominu ostajajo zimske radosti, ki smo jih skupaj doživeli. Takoj, ko je začelo snežiti, smo postavili snežaka, se kepali, delali bunkerje in igluje, in to res čisto vsi! Nepozabni spomini.

6. Je bila skrb za mlajše brate in sestre eden od povodov, da ste postali animatorka, pozneje voditeljica oratorija, skavtska voditeljica in katehistinja? Kaj vas pri delu z mladimi najbolj nagovarja?
Zagotovo, odkar pomnim, sem rada pazila na svoje mlajše brate in sestre, vedno sem jih imela pod kontrolo (včasih malo preveč ;)). Od malih nog sem pisala kakšne scenarije, tako da smo potem skupaj nastopali pred starši (vključila sem vse, tudi tiste, ki niso znali govoriti, ali pa brata, ki ni želel nastopati – sem ga malce prisilila :)). To delo mi je v veselje, jih paziti, kaj novega naučiti, organizirati delo doma (kdo bo kaj pospravljal) … Ravno zaradi tega mi ni težko pripraviti srečanj za skavte ali pa kakšno katehezo, saj se mi zdi, da vem, kaj potrebujejo, kaj si želijo, in da včasih ne moreš izpeljati točno vsega, kar si si zamislil.

Najbolj me nagovarjajo otroci, skavti, mladi sami, ker se ne morem načuditi, kako so dojemljivi, vedoželjni in iskreni. Resnično si želijo spoznati Jezusa, zanimajo jih vprašanja o Bogu, in ko vidim iskreno zanimanje, še sama začnem raziskovati, da jim bom lahko nudila največ, kar zmorem. 

Nam zaupate kakšno anekdoto, ki se vam je zgodila v vlogi katehistinje, animatorke oz. skavtske voditeljice?
Lani smo imeli oratorij na Bolfenku in smo otrokom prve triade in še nekaterim predšolskim otrokom pripravili lov na skriti zaklad. Na vsaki točki so dobili kakšno uganko ali vprašanje. Ni jim šlo najboljše in animatorji smo mislili, da bodo na eno od vprašanj pa zagotovo pravilno odgovorili. Vprašanje se je glasilo: Kdo je glavni na oratoriju? Animatorji smo seveda imeli v mislih glavni lik, torej Carla Acutisa, a otroci v en glas: "Tjaša." Animatorji smo planili v smeh, povedali, da to pa ni pravilen odgovor, in otrokom ni bilo nič jasno, saj so bili prepričani, da so na to vprašanje pravilno odgovorili. :)

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
To pa je zagotovo moja angleščina. Že v osnovni šoli nisem pokazala talenta za jezike. Tudi učiteljica mi ni bila v pomoč, saj me je z besedami večkrat potolkla in sem bila zaradi nje velikokrat na stranišču z robčkom v roki. Zaradi angleščine sem malce oklevala z vpisom na gimnazijo, a na koncu sem šla.

Tukaj pa se je začela moja kalvarija. Prve dve leti tudi nisem imela velike profesoričine podpore, tako da je bila stvar še malce težja. Skoraj vsa štipendija je šla za inštrukcije, a najtežje je bilo, da ni bilo vidnega rezultata. Moje ocene pri angleščini so bile kot napoved nogometne tekme: 1, 2, 1, 1, 2 … Prvi dve leti sta bili skoraj neznosni, mislila sem se izpisati oziroma iti v paralelko, a očitno je Bog želel, da vztrajam v d razredu. V tretjem, predvsem pa v četrtem letniku je bila profesorica na moji strani.

A seveda ni moglo iti vse tako gladko. Na maturi iz angleščine je šlo vse narobe in bila sem prepričana, da je ne bom naredila. Po čudežu sem jo nekako le naredila. In kaj se je zgodilo potem? V drugem letniku faksa sem odšla za pol leta na izmenjavo in pisala izpite v angleščini. Neverjetno, kako potem Bog obrne. Iz te preizkušnje sem odšla močnejša in se naučila, da je treba vztrajati, tudi če padeš 99-krat, se poberi in pojdi dalje. Naj ti besede, ki zabolijo, dajo vzpodbudo, da pokažeš ljudem, da zmoreš. In še, da molitev dela čudeže.

8. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Najraje grem pod vroč tuš in uporabim najljubši kokosov šampon. Nato pa sem vesela, ko se zbere cela družina (sedaj je to že kar redkost) v dnevni sobi in skupaj zmolimo. Po molitvi sledijo zahvale, kjer lahko slišim, kaj so drugi danes počeli, jih še kaj povprašam. Če je dober dan, potem se odpre debata, ki lahko traja pozno v noč, in to je zame nekaj najlepšega. Ko grem v sobo, pa rada zmolim rožni venec Božjega usmiljenja.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu. :)

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Imamo neverjetno moč. Če svojo moč pravilno in pametno uporabljamo, bodo predvsem moški okrog nas postali kavalirji. Zavedati se moramo, da ni vse odvisno od njih, ampak od nas žensk!

Smo tik pred praznikom velike noči. Kako velikonočna skrivnost nagovarja vas?
Kristus je umrl zame in me s tem odrešil. Moja naloga je, da to veselo novico oznanjam dalje, med ljudi, ki ga še ne poznajo ali ga nočejo spoznati. Moram iti iz cone obdobja in povedati ter pripovedovati veselo novico. Nikakor ne smem biti tiho!

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.