Marija Kern je mama osmih otrok in babica štirim vnukom. Po poklicu je medicinska sestra, poleg tega pa skupaj z možem in družino oskrbuje veliko kmetijo, na kateri je kar 150 glav živine.
Rada bere, moli, tesno je vpeta v domače župnijsko občestvo v Velesovem, z možem sta vključena tudi v zakonsko skupino. Marijino življenje so zaznamovale mnoge preizkušnje, v katerih vedno znova vidi Božjo ljubezen in pomoč, tudi ko je najbolj težko.
Marija, iz kakšne družine prihajate? Ste ljubezen do Boga "podedovali" ali ste jo odkrili pozneje?
Doma sem s Štajerske, zdaj pa že mnogo let živim na Gorenjskem, tako da imam status Gorenjke. 😊 Izhajam iz tradicionalno verne kmečke družine. Živeli smo skromno, prežeti z delom in hkrati s hvaležnostjo za sleherni dan, za vse, kar nam je bilo dano, in za vse, kar smo uspeli tisti dan narediti.
Pred očmi imam zelo živo podobo svojega pokojnega očeta, ki je vsak večer, ko smo zaključili molitev, rekel: "Hvala Bogu za vse, kar smo danes naredili." Če si hvaležen, je življenje veliko lepše.
Oba starša sta bila zelo verna, zelo dejavna v župniji. Veliko zaslugo ima gotovo tudi moja stara mama, ki je vsak dan prebirala Sveto pismo in veliko molila. Zelo je vplival tudi moj takratni župnik arhidiakon g. Ivan Pajk, ki je znal v vsakem mladem prepoznati talent in ga vključiti v župnijo.
V mladosti ste čutili željo po posvečenem življenju, danes pa ste poročeni. Kakšna je bila vaša življenjska pot?
Ni čisto enostavna. Moja prva želja je bila, da bi postala učiteljica, a sem se pozneje odločila za poklic medicinske sestre. Druga razlika med pričakovanji in realnostjo pa je bila, da sem šla kot mlada za nekaj časa k redovnicam, a sem potem videla, da to ni prava pot, in pozneje postala žena in mati. Želela sem uresničiti Božjo voljo, zato je bilo morda toliko več iskanja. Starejša ko sem, bolj sem hvaležna za svojo pot.
Stara mama mi je velikokrat pripovedovala, da si je moja mami zelo želela postati redovnica. Ker je moral nekdo prevzeti skrb za kmetijo, je odločitev padla nanjo, nato je spoznala mojega očeta in na svet smo prijokali štirje otroci. Nikoli ni bila videti povsem zadovoljna in ko sem začela tudi sama razmišljati o redovnem poklicu, sem si rekla, da jo morda s tem osrečim. Vstopila sem v noviciat, kjer sem se veliko naučila, in hvaležna sem za čas, ki sem ga preživela tam.
Bolj ko se je bližal čas zaobljub, bolj sem čutila, da to ni to. Kot bi načrtovala, da se bom z nekom poročila, a ga ne bi imela dovolj rada. Tu seveda ne mislim na ljubezen do Boga, ampak do poklicanosti.
Vedela sem, da bo moja odločitev prinesla bridko razočaranje moji mami, in to se je tudi zgodilo. Ko sem zapustila skupnost, sem nekega dne stala na ulici in bila povsem obupana, jokala sem: "Izdala sem Boga, ostala sem brez strehe nad glavo …"
V tistem trenutku sem začutila, kot bi me nekaj toplega in prijetnega prijelo za dlan. Še danes čutim ta dotik in slišim besede, ki so bile tako jasne, da jih lahko še danes ponovim: "Ne boj se. Rad te imam." Ko sem se ozrla po ulici, ni bilo nikogar. To je bil lahko samo Bog. Hvaležna sem za ta dotik, ki me še vedno spremlja.
Kmalu zatem ste se poročili s Štefanom, vdovcem z majhnim otrokom. Kakšni so bili vajini začetki?
Če je kdo že kdaj bil zelo osamljen, bo razumel nadaljevanje zgodbe. Takrat sem delala na Onkološkem inštitutu in neko nedeljo sem šla zvečer po celodnevni službi k maši v frančiškansko cerkev. Po maši so ljudje odhajali iz cerkve in jaz sem jih opazovala, priznam, predvsem moške. 😊 Ljubemu Bogu sem rekla: "Pet let ti dam, da mi pripelješ moža. Če ne, je to jasen znak, da grem v misijone v Afriko in se ne vrnem nazaj."
V nekaj mesecih sem spoznala svojega moža, bil je prvi april. Kmalu sva se poročila, vedela sem, da je vdovec in da ima majhno deklico. Po treh tednih me je začela klicati "mami". Ne bom pozabila tega prvega klica, res je bilo lepo. Po treh mesecih sva se poročila.
Bilo me je strah, saj sem se priselila v veliko hišo, kjer sta živela tudi svak in svakinja ter tast in tašča. To ni bilo enostavno. Toda če Bogu pustiš, da skrbi zate, bo poskrbel in vse uredil. V to ne dvomim.
Sobivanje s starši torej ni bilo enostavno. Kakšen je bil vaš odnos?
Pol leta po poroki sva se s taščo lepo razumeli. Bila sem zelo vesela, saj sem si mislila, da sem dobila drugo mamo. Moja mama mi je namreč tisti dan, ko sem se vrnila iz samostana, zaprla vrata pred nosom. Šest mesecev sva se s taščo krasno razumeli, potem pa je neke sobote "počilo". Tako so se začeli najini konflikti.
Tast me že od začetka ni sprejemal. Toda po 25 letih skupnega bivanja v hiši je bil čisto moj in imela sem čast šest let skrbeti zanj.
Imam pa fenomenalnega moža. Ni brez napak, ima tudi svoje težave, toda v konfliktnih situacijah je znal neverjetno modro odreagirati in najti kompromise. Tako sem počasi spregledala, da ni pravično do njega, da imamo ostali napete odnose, saj je razpet med dve strani. Rekla sem si, da se mora to končati.
Neko nedeljo sem stala v vrsti za prejem obhajila, vzporedno z mano je v drugi vrsti stala tašča. Molila sem: "Jezus, ne morem živeti tako hinavsko, ti tega ne moreš gledati. Naredi, da se bo v nas nekaj premaknilo." In se je. Ne takoj, ampak počasi.
V župniji so pripravili delavnice Molitve in življenja in jaz sem se z veseljem prijavila. Tudi tašča je želela iti, a zaradi bolezni ni mogla več v cerkev. Tako sem vodjo vprašala, ali lahko dobim gradivo, da ji bom doma posredovala vse, kar bomo slišali tam.
Tako sva se začeli družiti ob prebiranju Božje besede in razmišljanjih, odpustili sva druga drugi in uspelo nama je sobivati. Zadnji skupni advent sem hitela pospravljati po hiši. Košare z nogavicami so čakale. Nogavic za deset parov nog ni tako enostavno pospraviti v pare, zato s tem vedno odlašam.
Tašča je začutila mojo stisko in mi rekla, naj ji prinesem nogavice, da jih pospravi, saj to še lahko stori. Tisti božič sem imela vse nogavice po parih. 😊 Nekaj dni zatem je šla v bolnišnico. Za silvestrovo se je vrnila domov, da sta imela s tastom lepo silvestrsko večerjo, na praznik svetih treh kraljev pa se je poslovila.
Ko je umrla, mi je bilo zelo težko, danes sem kljub vsem konfliktom zelo hvaležna za odnos, ki sva ga zgradili, in tudi otrokom rada povem kaj lepega o njej.
Odnosi niso bili edina težka preizkušnja. Doletel vas je tudi požar, ki vam je uničil skoraj vse. Kako ste si opomogli?
Leto pred taščino smrtjo je bilo krasno leto, leto okroglih obletnic – 50, 80 in 90, leto porok, leto veselja. Že takoj z novim letom je najprej umrla tašča, maja smo zaradi samomora izgubili moževega brata, avgusta pa smo doživeli požar.
Polovica kmetijskega poslopja je zgorela. Uničenih je bilo ogromno strojev, vsa krma z žiti. Hvala Bogu je živina ostala živa, toda kmalu zatem smo izgubili 30 krav, ki so zbolele ali poginile zaradi stresa. Mojemu možu je pod vsemi temi bremeni precej trpelo zdravje. Jaz sem dihala "na škrge", rekla sem si: "Dovolj je dnevu lastna teža. Toliko zmorem."
Starejši sin je bil takrat star 24 let in je začel spraševati, kakšne načrte in vizije imamo za prihodnost. Rekla sem mu: "Marko, oprosti, jaz diham samo za danes. Vem, da moramo jesti in da morajo biti krave nahranjene in pomolžene in to je vse." Sin je zato pomislil, da bi lahko sam prevzel vodenje kmetije.
Mož se je na začetku še malo upiral, na kmetih je zelo težko pravično deliti dediščino med vse otroke. Toda kmalu smo videli, da je to najboljša rešitev. Sin je začel graditi na tem, kar je ostalo od požara. Začel je posodabljati hlev in širiti dejavnost strojnih uslug. Z veliko truda vseh je uspel in danes je naša kmetija na dobrem nivoju.
Ko so gasilci tisto jutro pogasili požar, me je klicala prijateljica in mi rekla, da ve, da ne more prav dosti pomagati, a da je zjutraj molila in da se ji je odprla Božja beseda: "Glej, vse delam novo." Rekla mi je, naj zaupam. In res lahko po osmih letih rečem, da Bog vse dela na novo in ne špara.
Naj se na tem mestu zahvalim vsem dobrim ljudem, ki so nam takrat na različne načine pomagali. Bili smo ganjeni nad njihovo velikodušnostjo. Ta nam je dajala pogum v najtežjih dneh.
Ker imate osem otrok, zagotovo drži, da vas težko kaj preseneti. Imam prav?
Kaj pa je življenje brez presenečenj? Dolgčas. No, pri nas tega res ni. Ko sva že mislila, da sva zaključila to najino pot sprejemanja novih življenj, ker sva imela že sedem otrok, se je kar od nekod "narisal" Štefan.
Ko sem ugotovila, da sem noseča, sem se tri tedne prepirala z Bogom in mu očitala, da se norčuje iz mene. Po zadnjem porodu, ko sva dobila Tomaža, sem bila neskončno utrujena. Vsak dan sem od sebe dala vse atome energije, da sem poskrbela zanj in seveda tudi za vse ostale otroke.
Bog me je tri tedne prenašal, potem pa mi je počasi dal vedeti – po možu – da situacija sploh ni tako slaba. Z možem sva vedno govorila, da ne želiva, da bi bil najmlajši otrok osamljen. Med Jakobom in Tomažem je bilo pet let razlike in tako bi bil Tomaž res nekako izoliran, kar se starosti tiče. Bog je tako uredil, da je 17 mesecev za Tomažem na svet prijokal še Štefan. In dobro je tako.
Bog mi v življenju vedno pripravlja takšna in drugačna presenečenja. Če pogledam na svoje življenje, lahko z gotovostjo rečem, da Gospod s krivimi črtami piše naravnost. In na mnogotere načine sporoča, da nas ima neskončno rad.
