Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
"Bil je grozen dan, čeprav zaradi šoka takrat sploh nismo vsega dojemali. Zruši se ti vse, v kar si vlagal," se dneva, ko jim je zgorela kmetija, spominja Ana Camloh Markovič, mama, žena in prevzemnica domače kmetije.
Ana je prva od štirih otrok, ki so odraščali skupaj na kmetiji, ima dve sestri in brata. Po končani osnovni šoli se je vpisala na biotehniško gimnazijo in nato na študij biotehnologije.
"Po diplomi sem ugotovila, da me od vsega najbolj zanimajo kmetijska področja, zato sem se vpisala na magistrski študij agronomije v Ljubljani, kjer sem tudi magistrirala. Moja šolska in študijska leta je ves čas spremljalo udejstvovanje pri skavtih, ki mi je prineslo najbolj zanimive dogodivščine in čudovita poznanstva, poskrbelo pa tudi za duhovno in osebno rast. Kot skavtska voditeljica sem spoznala mnogo čudovitih ljudi, naučila pa sem se mnogo uporabnih veščin, zlasti organizacijskih."
Po končanem študiju je tri leta delala v Kmečki zadrugi Sevnica, kjer je spoznala svojega sedanjega moža Romana. Hitro sta vedela, da želita skupaj graditi prihodnost, in se tudi poročila.
Pred leti ste prevzeli domačo kmetijo. Je bilo potrebno veliko poguma za ta korak?
Kmetijo sem prevzela, še preden sem spoznala Romana, tako da sem samo upala, da nekoč najdem nekoga, ki ga to, da kmetujem, ne bo motilo. Na srečo je tudi Roman doma s kmetije, tako da je navajen kmečkega življenja.
Oče je ravno izpolnil pogoje za upokojitev, sama pa sem se po enem letu v službi odločala, kako naprej. Ker je ena od prijateljic prevzela kmetijo, sem tudi sama pomislila na to. Nekaj je bilo pomislekov, ker je bil za mano še mlajši brat, sama pa sem ženska, ampak zaradi starostne razlike sem se vseeno odločila za prevzem, v upanju, da se bo brat bolj svobodno odločal glede poklicne poti. Zdaj končuje študij zootehnike in veliko sodeluje pri delu in odločanju na kmetiji.
Kdaj ste začutili, da je kmetovanje tisto, s čimer bi se radi ukvarjali?
Že od malega nas je oče vse štiri otroke vključeval v delo na kmetiji, vsak dan je šel nekdo z njim v hlev, po svojih zmožnostih pa smo morali pomagati tudi pri drugih opravilih. Kljub občasnemu pritoževanju nas je naučil delati. :) Že v srednji šoli sem naredila izpit za traktor.
V času študija biotehnologije sem kot izbirne predmete izbirala same take, ki so bili povezani s kmetijstvom, tako da sem za nadaljnji študij sprejela odločitev, da mi je kmetijstvo bližje kot vse ostalo. Takrat sem že vedela, da želim delati nekaj, kar bo povezano s kmetijstvom.
Kako veliko kmetijo imate in katera je vaša glavna panoga?
Obdelujemo približno 30 hektarov površin, od tega je približno 10 hektarov njiv, preostalo so pašniki in travniki. Naša glavna panoga je govedoreja. Imamo mlečno proizvodnjo, doma pa pitamo domače vole ali bike. Imamo tudi nekaj vinograda, kjer vzgajamo sorte za cviček. Nekaj je tudi gozda.
Na kmetiji pri delu sodelujemo vsi z naše domačije, vsak prispeva, kar lahko, pridelamo tudi nekaj hrane za svoje potrebe. Trenutno nas je v hiši deset, poleg moje družine še moji starši, sestri in brat z ženo.
Pred dvema letoma se je zgodila tragedija. Vaša kmetija je pogorela. Kako se spominjate teh trenutkov?
Pred dvema letoma je pri izmetavanju sena zagorel stari hlev, ogenj pa je zajel še hišo. Bil je grozen dan, čeprav zaradi šoka takrat sploh nismo vsega dojemali. Zruši se ti vse, v kar si vlagal. Hiša je bila sicer stara, ampak smo jo ves čas obnavljali in prilagajali potrebam trenutnih stanovalcev.
Največja sreča je bila, da se ni nikomur nič zgodilo in da so gasilci in fantje rešili vse živali, med drugim tudi konje in gnezdo malih pujsov. Ostal je tudi nov hlev za krave molznice.
Kako ste se znašli?
Največ je bila vredna vsa pomoč. Tako konkretna, z delom, kot enostavno človeška toplina in bližina. Že naslednji dan so sosedje in prijatelji prišli pomagat praznit hišo, sosede so poskrbele za obroke. Ta podpora je bila res neverjetna. Od prvega dne dalje smo bili deležni toliko pomoči, da se človek samo čudi. Zelo smo hvaležni.
Najprej smo poiskali možnosti za nastanitve. Starši so dobili mobilno hiško. Moja družina in sestri smo šli k eni teti, brat z zaročenko pa k drugi teti. Preselili smo tudi nekaj mlade živine ter pujse in konje.
Kakšne korake ste morali sprejeti, da ste obnovili kmetijo? Ste prejeli kakšno pomoč?
Najprej je treba sprejeti dejstvo, da bo treba začeti na novo. Dogovorili smo se, da zaenkrat vsi ostajamo na domačiji, in temu prilagodili načrt za novo hišo. Vsak ima svoj kotiček, nekaj prostorov pa je skupnih. Počasi so se začele tudi ideje, kako spremeniti in razširiti hlev, ki je ostal, da bo nadomestil starega.
Ko se je mesec dni po požaru začela gradnja nove hiše, se je toliko dogajalo, da smo komaj sproti delali načrte za naprej. Hvaležni smo tudi vsem mojstrom, ki so morda izpustili kako drugo delo in nam dali prednost, da je vse res hitro napredovalo.
Kmalu boste tretjič postali mamica. Kaj vam pomenita materinstvo in družina?
Sama sem odraščala v relativno veliki družini in od nekdaj sem si želela, da bi tudi sama imela moža in otroke. Želja se je uresničila, imava dva sinova, ki imata štiri in dve leti, in veselimo se dojenčka, ki prihaja. Vsak član družine je dragocen in to, da imamo drug drugega, je največ, kar imamo.
Hvaležna sem, da mi je dano biti žena in mami.
Kako usklajujete delo na kmetiji, družino, čas zase?
Težko je ločiti eno od drugega, ker je vse prepleteno. Lažje je, ker nas je več v hiši in kljub službam vsi po svojih močeh sodelujemo pri delu na kmetiji. Otroka sta že v vozičku spoznala hlev, pri veliko opravilih sta zraven.
Otroci zelo radi sodelujejo, če jih lepo vključiš. Skupno delo zelo povezuje, hkrati pa tudi uči. V času gradnje sta bila fanta neverjetno navdušena nad opazovanjem vseh strojev in veliko časa še zdaj preživita na pesku. Zdi se mi pomembno, da smo skupaj tako pri delu kot takrat, ko si vzamemo kakšen dan prosto.
Na kakšne načine kmetovanje in ljubezen do dela prenašate na svoje otroke?
Mislim, da predvsem z zgledom in da vzameš otroke, kadar se le da, s seboj. Tako meni kot možu je življenje na kmetiji dano že od malega in enako bi rada za svoje otroke. Ker tak način življenja pomeni, da si več zunaj in veliko časa preživiš v naravi, sam pridelaš svojo hrano in se trudiš dobro gospodariti s tem, kar imaš, in upaš, da boš nekega dne v dobrem stanju stvari predal naprej.
Kako si predstavljate prihodnost na kmetiji?
Najpomembnejše je, da se trudimo delati skupaj. Kljub hitremu napredku gradnje je treba še veliko dokončati in urediti okolico kmetije, kar pomeni še precej dela. Ker nas je več, imamo raznolika znanja in tudi kar precej idej, česa bi se še lahko lotili. Če bomo sodelovali, lahko iz te raznolikosti zraste kaj novega. Pri tem pa naj nam pomaga Božji blagoslov.