Kako otroku sporočiti novico, da bo dobil bratca ali sestrico

Premajhen, da bi razumel, vzkipljiv ali razdražen: številni starši starejšim otrokom raje sploh posebej ne naznanijo novice o prihodu novega člana. Velika napaka! Tako pravijo strokovnjaki za zgodnje otroštvo.

Otroci, tudi najmlajši, zaznajo spremembo, ki se najavlja in bo spremenila družinski ritem. Če se otrokovo obnašanje spremeni in pogosteje kriči ali joka, tega ne počne nalašč ali iz kaprice, temveč s tem kaže potrebo po zagotavljanju varnosti, ki jo dobi od staršev.

"Situacija, ko prvemu otroku povemo, da prihaja dojenček, nikakor ni enaka situaciji, ko tretjemu povemo, da prihaja četrti otrok," opozarja Véronique Lemoine Cordier, psihologinja in psihoterapevtka, strokovnjakinja za zgodnje otroštvo.

"Prvi otrok je deležen nedeljene pozornosti obeh staršev: možno, da bo imel več težav z deljenjem stvari. Bolj kot najmlajši, ki je s tem soočen že od vsega začetka." Mlajši ko je otrok, manj si je sposoben predstavljati, kaj pomeni rojstvo dojenčka, in dokler dojenčka še ni, si ga zelo težko predstavlja.

"Prvo pravilo je," pojasnjuje Véronique Lemoine Cordier, "da takoj, ko mati izve, da je noseča, to sporoči svojemu ali svojim otrokom, čeprav so še zelo majhni in čeprav še obstaja možnost spontanega splava." Če pride do prekinitve nosečnosti, bosta starša razložila, da dojenček ni mogel zrasti, da to ni njihova krivda in da se njegovo življenje nadaljuje na drugačen način.

"Otrok, ki zazna, da se je začelo novo življenje, a se je prekinilo in o tem ne govorimo, lahko občuti globoko krivdo, ki jo bo izrazil na ta ali oni način," pravi psihologinja. Otroci celo pred prvim letom "zelo dobro zaznavajo prihod novega življenja in to sporočajo na svoj način, na primer s poslabšanjem spalnih ali prehranjevalnih navad."

Odzivi so zelo različni ne glede na razliko v letih med otrokoma. Bolj kot starost vpliva značaj starejšega otroka. "Nekateri otroci čez noč postanejo neprepoznavni. To so večinoma hipersenzibilni otroci." Ni nujno, da se pri vsakem otroku spremeni obnašanje, vsekakor pa se je treba pogovarjati o prihodu novega člana.

Tako je storila Valerija ob drugi nosečnosti: "Starejšemu otroku sem pripravila foto knjigo s fotografijami njegovega rojstva in mu povedala, da bo dobil mlajšega bratca. Potem sem o tem še večkrat spregovorila, vendar ne vsiljivo. Ni bil videti zainteresiran in spraševala sem se, ali je sploh doumel."

Srečanje z novorojenčkom se je zelo dobro izteklo: "Ob rojstvu drugega otroka je bil prvi star 18 mesecev. Vse se je zelo dobro odvilo, ne vem, ali zaradi njegovega značaja ali zato, ker sem mu govorila o tem. Še dve leti pozneje ni bilo niti sledu o kakšnem ljubosumju med njima."

"Najpomembneje je," pravi psihologinja, "da otrokom dobro razložimo, kako deluje ljubezen med očkom in mamico. Seveda s preprostimi besedami, kot na primer: 'Ljubezen med mamico in očkom je zelo globoka. Eno srce je polno ljubezni zate. In ko bo dojenček rasel v maminem trebuhu, bo še eno srce, enako veliko, toda čisto drugačno, ki bo z ljubeznijo napolnjeno zanj.'"

Za bolj slikovit prikaz psihologinja svetuje uporabo samolepilnih lističev v obliki srca. Na listke zapišemo imena vsakega otroka. S tem pokažemo, da ima vsak otrok svoje mesto v srcu svojih staršev in da je dovolj ljubezni za vse brate in sestre.

Če je na prvem mestu pogovor o prihodu dojenčka, je "nadaljnji pomemben korak podvojena pozornost ob rojstvu otroka," opozarja psihologinja. To je še toliko bolj pomembno ob rojstvu dvojčkov. Starejši otrok se bo namreč počutil dvakratno zapuščenega, vse se množi z dve.

Mlajši otroci ne ločijo med izražanjem ljubezni (kot so objemi, poljubčki, igranje) in ljubeznijo samo. Zanje mesto starejšega brata ali sestre pomeni prejeti manj izrazov ljubezni: "Nevarnost je," pojasnjuje psihologinja, "da bo otrok verjel, da je deležen manj ljubezni".

Ob vrnitvi iz porodnišnice z novorojenčkom naj si starša vzameta čas in starejšemu pojasnita, da ima pravico biti žalosten, ker prejema manj pozornosti, vendar to še ne pomeni, da ga imata manj rada. Prav nasprotno, še naprej ga imata enako rada kot prej.

"Treba je ohranjati trenutke druženja samo s starejšim otrokom in mu pokazati, da manj izrazov ljubezni ne pomeni tudi manj ljubezni." Otroški možgani še niso zreli, da bi bili sposobni razumeti občutke: "Če čuti, da sta starša zaskrbljena, žalostna ali jezna in ne pozna razloga, se bo čutil krivega in manj ljubljenega. Zato je zelo pomembno spregovoriti o svojih občutjih in pomiriti otroka z zagotovilom, da je ljubljen."

Amelija se spominja rojstva svojega drugega sina: "Skupaj s hčerkico sva pripravili stvari za dojenčka in ona mu je izbrala ninico. To se mi je zdel dober način konkretne priprave na rojstvo." V porodnišnici je Amelija nad posteljo obesila več slik starejše hčerke in njiju z možem. "Ko je prišla v bolnišnico, je videla, da je za naju enako pomembna ob rojstvu drugega otroka kot prej." Pripomočki, kot so igračke in knjige, so lahko v pomoč, vendar so drugotnega pomena.

Najpomembnejše so besede. "Paziti je treba, da ne bomo prihajajočega otročka, ki se ga še ne vidi, preveč postavljali v ospredje, saj mlajši ko je otrok, manj si lahko predstavlja."

Če se ob rojstvu pojavi močno ljubosumje, "ne smemo kaznovati, temveč moramo pojasnjevati," svetuje psihologinja. "Otrok ima pravico biti jezen, ker je v družino prišel še en otrok, nima pa ga pravice poškodovati. Otrok, ki tepe mlajšega bratca ali sestrico, ni hudoben in ne želi škodovati bratcu ali sestrici, tudi ni nasilen, je zgolj otrok, ki trpi."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.