Kako lahko pomagam otroku, ki ga prevevajo različni strahovi

Nekateri strokovnjaki poudarjajo, da obstajajo strahovi, ki so pričakovani glede na razvojno stopnjo otrok. Pomembno je, da otroka spremljate na vsaki stopnji in mu pomagate razumeti, od kod izvira posamezni strah.

Velikokrat strahovom otrok ne dajemo toliko pozornosti, dojemamo jih kot nepomembne, nesmiselne in po možnosti še pospremimo s komentarji, kot na primer "ne boj se", "nič ni narobe". Za odraslo osebo vsi strahovi, s katerimi se sooča otrok, morda res niso smiselni, toda med odraščanjem se zdi takšen ali drugačen strah povsem utemeljen in na mestu.

Otroka lahko pomirimo na najrazličnejše načine. Poleg tega mu bo pomoč pri iskanju izvora njegovih strahov v veliko pomoč pri nadaljnjem razvoju, saj je ključnega pomena, da se med odraščanjem nauči soočiti s strahovi na kar se da zdrav način.

0–6 mesecev: dojenčka je strah pred padcem, ker še nima dovolj ravnotežja. Prav tako se boji glasnih zvokov, saj je zanj še vse novo.

7–12 mesecev: strah pred tujci in ločitev od staršev; na podoben način se bojijo nenadnih, nenadzorovanih gibov.

1–2 leti: okrepi se strah pred zapuščenostjo in pred tujci. Pojavi se strah pred živalmi, predvsem večjimi.

2–4 leta: pojavi se strah do teme in nevsakdanjih oblik, kot so maske, liki klovnov in pošasti. Strah jih je tudi sprememb, kot je selitev ali menjava vrtca.

4–6 let: strahovi, ki so se pojavili že prej, se lahko okrepijo, pojavijo pa se še novi: strah pred samoto, grozljivkami in poškodbami ali udarci.

6–12 let: postopoma razumejo stvari in njihov socialni kontekst, zato se začne strah pred šolskimi zadolžitvami in preizkusi, nesprejetostjo, boleznimi in fizičnim videzom. Lahko jih je strah smrti koga od svojih bližnjih.

Eden od načinov, kako otroci resnično izrazijo, kako se počutijo, je prek risbe. Številni psihologi zato priporočajo, da jih prosite, naj narišejo tisto, kar jih straši.

Ta ukrep se zdi precej preprost. Otroka lahko vprašate: Kako ti lahko pomagam, da bi se počutil varnega? Tako ne omalovažujete njegovega strahu, temveč ga usmerjate in pomagate, da se osredotoči na tisto, zaradi česar se počuti bolje.

Otroci morajo sploh pri svojih starših oz. skrbnikih čutiti, da so na varnem. Zato jim lahko, ko jih je strah, rečete: "Poskušal bom izvedeti kaj več o strahu, s katerim se soočaš, vedi pa, da sem vedno tukaj, da poskrbim zate."

Otroku večkrat povejte: "zelo si pogumen", "močan si" oz. kakršnekoli druge spodbudne besede. Strokovnjaki namreč pravijo, da nam komplimenti pomagajo, da se ob tem takoj počutimo bolje, saj se naši možgani začnejo zavedati, česa vsega smo sposobni.

Otrok mora vedeti, da vas zanima tisto, kar je pomembno njemu, in ste mu pripravljeni vedno prisluhniti. Lahko mu rečete: "Strinjam se, res je strašljivo, ampak to lahko rešimo."

Ne nazadnje pa je pomembno ugotoviti, kdaj kateri od strahov otroka tako prevzame, da že preraste v fobijo. Če strah pri otroku pogosto povzroči paniko, je priporočljivo, da se obrnete na otroškega psihologa, ki bo razumel celostno dogajanje in otroku tudi pomagal.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.