Tea in Aljaž Bernik se poznata že od ranega otroštva. Oba sta bolj ali manj že vse življenje aktivna skavta, kar danes živijo z družino. Skavtske metode so odlična popotnica za vzgojo štirih, energije polnih sinov, od katerih so trije še predšolski.
Kako se spominjata vajinih skupnih začetkov?
Tea: Prvič sva se videla pri volčičih, ko sva imela sedem let. Nisva se pa takrat zaljubila. Iskrica je preskočila na šolskem plesu v osmem razredu in sem Aljaža vprašala, ali bi hodila.
Aljaž: Meni je bilo to čisto preveč, tako da sem kar zbežal domov.
Tea: Čez pol leta sva si začela dopisovati. Prijateljico sem prosila, da mi je pokazala, kje je Aljaž doma, in ko sem se pojavila pred njihovih vhodom, se je vse skupaj začelo.
Že kmalu na začetku sta imela prvo preizkušnjo, ko je Tea imela zdravstvene težave. Kako vaju je zaznamovala?
Tea: Ko gledam nazaj, vem, da je bil vzrok za vse skupaj tesnoba. Takrat sem obhodila veliko različnih zdravnikov, a niso ničesar odkrili. Ko sem začela izostajati od pouka, je teta predlagala obisk psihologinje. Šele s terapijo se mi je stanje začelo izboljševati. Zelo veliko mi pomenijo odnosi, to pa se je dogajalo ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo, ko se prijateljske vezi začnejo krhati.
Aljaž: Bilo je res težko, Tea se je kar na lepem zgrudila in nisi vedel, koliko časa bo trajalo. Odzivi zdravnikov pa so dajali vtis, da je vse izmišljeno. Meni je dajalo občutek nemoči, ko bi rad pomagal, a nisem znal. Smo pa pri skavtih veliko molili za Teo.
Tea: Terapija mi je zelo pomagala. Nisem bila navajena iskrenih pogovorov, ko lahko izraziš svoja čustva, rečeš "rad te imam", "oprosti". Pri nas doma se je spodbujalo pozitivnost in dobro voljo, negativna čustva pa smo bolj potlačili. Ko sva z Aljažem postala par, mi je bilo dragoceno, ko sva povsem odkrito govorila o vsem. Aljaž mi je dajal občutek zavetja in varnosti.
Kako iz te preizkušnje gradita odnose v vajini družini?
Tea: Zelo se trudim, da moji otroci vedo, da so ljubljeni, kakršnikoli so.
Aljaž: In to ji gre res dobro!
Tea: Nikoli ne rečem "ne bodi jezen", učim pa jih, da jeze ne usmerjajo v druge. Imamo boksarsko vrečo, ki je vedno na voljo. Trudim se, čeprav mi ne uspeva vedno in je včasih težko preseči vzorce, kdaj tudi kričim. Nismo popolni …
Aljaž: Mislim, da je ogromno že to, če se zavedaš svojih šibkosti in se trudiš narediti drugače. Je pa v pestri vsakodnevni družinski dinamiki težko in najhitreje klecneš v ponavljajočih se dogodkih. Naši otroci na primer res ne razumejo, da je treba zvečer obleči pižamo in se zjutraj spet preobleči.
Tea: Včasih bi kar oblečene dala spat. (smeh) Zavedava se, da imava štiri fante. Se mi pa zdi pomembno, da se znam opravičiti in popraviti situacijo. To tudi fantje že počasi znajo posnemati in si po nesporazumu priti nasproti.
Kako so vama pri vzgoji v pomoč skavtske metode?
Aljaž: Da smo čim več v naravi. To je recept za vzgojo fantov. Ali pa pojemo, beremo knjige.
Tea: Ni toliko v tem, da se trudiš nekaj vzeti, ampak enostavno živiš skavtstvo, delaš stvari z Bogom in naravo. Tudi ko zvečer molimo, se veliko pogovarjamo, kaj je bilo oziroma ni bilo dobro, se zahvaljujemo, prosimo. Otroci tudi sami že naštevajo svetnike in se jim priporočajo. Znajo se zateči k Bogu. Največ pa je vredno, da imamo skavtsko družbo.
Aljaž: Lani sva se vrnila k aktivnemu skavtstvu, priključila sva se bratovščini, kjer imamo odrasli svoj program, otroci svojega. Smo povezani, skupaj okušamo življenje z naravo, imamo orientacijo, kurimo ogenj, pečemo hrenovke …
Tea: Predvsem pa otroci vidijo, da tudi druge družine živijo z Bogom. Da ni to zgolj nekaj, kar živiva midva. Zdi se mi, da si danes že kar malo čudaški, če si veren in to živo živiš. Če imaš prijatelje s podobnimi vrednotami, je lažje.
Dom ste si ustvarili v župnišču. Kako je prišlo do tega?
Tea: Ko smo še živeli pri Aljaževih, smo se s kolesom vozili tu mimo na obisk k mojemu očetu, ki je živel v sosednji hiši, v mežnariji. Vedno sem občudovala to župnišče in vrt ob njem. Zelo sva si želela nekega takega doma.
Aljaž: Podstreha je postajala premajhna, ob sobivanju z mojo družino so se tudi odnosi krhali. Ko smo živeli skupaj, nisva znala potegniti meje in drugi tudi ne. Tako sva težko postala svoja družina, bila sva še vedno kot otroka ali par, ki hodi. Veliko pa sva molila, da bi nama Bog dal neko mesto za našo družino.
Tea: Pred sedmimi leti je z odhodom župnika župnišče ostalo prazno in ko mi je oče povedal, da bodo ponudili dom eni družini, sem se takoj javila. Odobrili so nam in smo dobili vrt!
Na katerem zdaj kraljujejo kokoši, prepelice, zajček, pes …
Tea: Zelo rada imam živali. Psička je moja terapevtka. Kokoši sva si omislila po koroni, če bi bilo po moje, bi imeli še kozo. Skrb za živali je dobra šola odgovornosti – če kokošim ne daš jesti, nimaš jajc; psa je treba peljati na sprehod.
Ali življenje v župnišču od vas zahteva kakšne posebne naloge v župniji?
Tea: Plačujemo najemnino, drugih zahtev ni bilo, razen skrb za ogrevanje cerkve in učilnic.
Aljaž: Drugo je prišlo spontano. Priučil sem se obrezovanja sadja, trte. Začutil sem tudi klic k služenju. Sem mežnar, sprejel sem tudi župnikovo povabilo in postal izredni delivec obhajila. Tea se je opogumila za katehetsko delo.
Tea: To je bil kar korak. To je moje prvo katehetsko leto, imam četrtošolce. Timotej je ministrant, sama sem imela upe, da bi pela pri ženskem pevskem zboru, a z dvema malčkoma ob sebi še ne gre. Vse to so veliki sadovi, so pa tudi odpovedi.
Naši otroci pri maši še niso mirni in je naporno, sploh če je hkrati treba poskrbeti za svoje otroke in za sodelovanje veroučencev, Aljaž pa tako ali tako sredi maše odide k oltarju. In potem je toliko več treba narediti doma, hkrati imamo blagoslov, da so v katoliškem vrtcu.
Kako skrbita za vajin zakonski odnos?
Aljaž: Šepava, a se trudiva. Sva v dveh zakonskih skupinah, ena je župnijska, z drugo sva povezana že deset let in smo skupaj zelo zrasli. Čeprav smo si zelo različni, smo zelo povezani in smo si postali varno okolje.
Tea: Težko je delati za zakonski odnos, a hkrati na to ne smeš pozabiti. Nekaj časa še živiš na rezervo, dolgo ne gre. Hrepeniva po času za naju, a če imava eno uro časa, pogosto ni dovolj, da odrineva na globoko.
Vama je kdaj težko biti poročena?
Tea: Jaz zelo hitro pomislim, kaj če to ni to, kaj če se bova razšla. Moja starša sta ločena in tako nisem imela zgleda odnosa, v katerem se vztraja. V najinem odnosu so nihanja, ko se zelo začutiva in napolniva odnos, potem pa se ta počasi prazni, malo pozabiva in greva drug mimo drugega. Takrat me prežemajo misli in dvomi, češ, ali se je sploh vredno truditi. To je primarni strah. A Aljaž me je pred kratkim lepo potolažil, da me noče izgubiti.
Aljaž: Jaz takih pomislekov nimam, tudi če se kdaj grdo pogledava, ne razpletam o drugačnih scenarijih. Odločil sem se za Teo, to je vame ukoreninjeno in drugačne slike ne vidim.
Tea: Težko je, ko ti nekaj ne gre in bi moral predelati situacijo, a ni časa. Posrkajo te obveznosti. Ko med otroki odnosi niso v redu, si vzamemo čas in se pogovorimo, iščemo rešitve. Med nama pa je tega manj. Morala bi otroke poslati na vrt, da bi se pomenila, a tega ne narediva.
Aljaž se je nekaj časa precej intenzivno ukvarjal s športom. Je bilo kdaj tega preveč, da je vplivalo na vajin odnos?
Aljaž: Marsikaj sem že na nivoju treniral, najprej tenis, potem odbojko, nato sem zaradi težav s koleni presedlal na bejzbol. Teo je moja odsotnost zaradi športa obremenjevala, a tega ni povedala. Sem pa tudi sam, ko sem na tekmah bolj ali manj samo še sedel na klopi, spoznal, da bi bilo ta čas koristneje preživeti z družino.
Zdaj sem našel individualni šport, ki ga lahko izvajam na domačem dvorišču. Le da si ga ne upam več preveč resno – sploh potem, ko sem si tri dni zatem, ko je Tea prišla s Simonom iz porodnišnice, strgal gleženj.
Tea: Takrat niso bili lepi časi. Zdaj se smejim, takrat se nisem. Tega nama manjka, da bi se znala tudi v težkem trenutku nasmejati. Ob njegovem športu sem kar igrala tihe vojne, a sem s časom spoznala: to je Aljaž, ki za dobro počutje potrebuje svoj šport.
Če se navežem na eno prejšnjih vprašanj, ni pomembno le to, kar delava za naju, temveč tudi, kaj vsak naredi zase. Če sebe ne nahraniš, težko poskrbiš za druge. Sama zdaj prvič v življenju delam nekaj zase in kar sem si že dolgo želela. Imam sicer kdaj slabo vest, a se moram tega občutka znebiti.
Za kaj sta najbolj hvaležna?
Aljaž: Za tisto iskro na plesu, za otroke in za vero, ki je duševno zavetišče, opora in varnost.
Tea: Da oba živiva iz vere, je že pol narejenega, da lahko kot družina iz tega živimo.
