Mojca Mejak je žena in mama petih otrok, starih med 5 in 17 let. Skupaj s svojo družino živi v Ilirski Bistrici. Po poklicu je babica, ki se je kmalu po svoji diplomi zaposlila v porodnišnici – najprej v Izoli, potem pa je delo nadaljevala v Postojni, kjer je bila zaposlena 13 let. Po rojstvu četrtega otroku se je odločila, da ostane doma in se da na razpolago svoji družini, ki se je pozneje povečala še za enega družinskega člana.
Sedaj, ko so otroci že nekoliko starejši, se Mojca vrača v babiške vode kot samostojna babica. Pri svojem delu spremlja nosečnice, ki se zanjo odločijo. Že v nosečnosti od 20. tedna dalje je z njimi pri porodu v porodnišnici ali doma ter jim nudi oporo tudi v poporodnem obdobju. Več o njenem delu lahko preberete na njeni spletni strani.
Kakšna je vaša zgodba? Od kod prihajate?
Izhajam iz družine, kjer je bil oče ateist, mama pa je bila iskalka, vendar zelo v new ageu. Pri petih letih sem bila krščena. Lahko bi rekla, da sem imela vero v Boga. Ampak to je bil tisti Bog nekje v nebesih – zelo neoseben. Ker v družini ni bilo osebne vere, sem v srednji šoli odšla stran. Najprej začneš spuščati maše, obhajilo, ki ga izpustiš … potem se pa kar oddaljiš.
Potem pa se je zgodilo, da sta se spreobrnila starša. Cerkveno sta se poročila, ko sem bila stara 17 let. To je bila prva prelomnica v naši družini.
Pri 24 letih sem se poročila. Tudi mož je bil iz tradicionalno verne družine in sva se poročila cerkveno, kar sem si tudi želela. Zanimivo mi je, da mi je to nekaj vseeno pomenilo. Ni pa bilo globoke vere.
Kdaj se je za vas zgodila prelomnica v veri?
Začelo se je tako, da so pri nas odprli katoliški vrtec. Najstarejša hči je bila takrat stara dve leti in pol in so iskali otroke, ki bi jih vključili v vrtec. Ko sem rekla možu, da bi tja vpisali otroke, je rekel: "Ti samo vprašaj, ali bo treba hoditi k maši! Če ne bo treba k maši, potem jih lahko vpišemo." (smeh) Tako se je začelo.
Od priprave na zakon sva z možem ohranila napotek, naj zvečer zmoliva Sveti angel. In to sva res počela.
Ko sva bila poročena pet let, je najstarejša hči, ki je bila takrat stara štiri leta, zbolela za levkemijo. Takrat pa se je zgodilo pravo spreobrnjenje. Takrat se nam je svet sesul – kot da razbiješ ogledalo na tisoč koščkov in sploh ne veš, kje bi jih začel pobirati. Takšen je občutek. Ko vidiš, da ti niti zdravniki ne znajo povedati, kaj bo. Ker sem bila iz zdravstva, sem res veliko spraševala, ampak je zdravnik rekel: "Ne bomo se pogovarjali, kaj bo čez dva meseca, ker ne vemo, ali bo otrok takrat živ."
Bili smo daleč od Ljubljane. Hči se je zdravila v Ljubljani in za vsako stvar smo mogli tja. Tako smo se tudi ob dveh ponoči napokali v avto in šli nazaj. Tudi za najmanjšo stvar, ki se zgodi tako bolnemu otroku, moraš takoj nazaj k zdravniku, ne smeš čakati predolgo.
Je bilo to tisto, kar vas je spodbudilo, da ste se začeli zatekati k molitvi?
Ja, takrat sva midva dejansko začela moliti. Malo naju je spodbudila tudi moja mama. Takrat je bil na Kureščku pater James. Ko smo prvič prišli iz bolnišnice, je imel seminar na Kureščku. Mama je predlagala, če bi jo peljali gor, ampak nama ni bilo jasno, zakaj. Nisva vedela, kdo on sploh je. Pa je mama vseeno vztrajala, naj grem vsaj jaz z njo in vzamem s seboj hčerino sliko … Ko sem to povedala možu, je rekel: "Ali gremo vsi ali pa nihče!"
Tako sva s seboj vzela hčer in še mlajšega sina, ki je bil takrat star dve leti. Nismo pa vedeli, kako bomo prišli do p. Jamesa. Hči je imela zelo nizko odpornost, ni smela v gnečo. Bila je tudi v šoku, saj je imela tistih 10 dni, ko je bila v bolnišnici, cel kup nekih posegov in se je bala vseh, ki so bili oblečeni v belo.
Kljub vsemu smo šli na Kurešček. Mama je bila tam, mi pa smo prišli, da bo p. James molil za hčer. Ampak ravno ko smo prišli, je končal z molitvijo nad posamezniki. Ko sem šla do mame, je rekla, da smo zamudili. Potem sem šla sama naprej, da se bom dogovorila z njim, ampak je ravno odhajal na počitek.
"Kaj zdaj ne bom prišla do njega?" sem vprašala mamo. Takrat sem si rekla: "Če ne grem sedaj za svojega otroka, kdaj bom šla!" Tekla sem za njim, povedala za situacijo, da je moja hči bolna, in ga vprašala, ali bi molil zanjo. Rekel je, da bo prišel, in tako je molil nad hčerjo in nad nama. Dal nam je tudi rožni venec.
Takrat so se stvari začele spreminjati. Midva sva začela vse izročati. Zdravljenje, trpljenje, vse, kar se je dogajalo, sva izročala v Božje roke.
Sta se takrat vrnila v Cerkev?
Ja, takrat sva midva začutila hrepenenje po Jezusu, po evharistiji. Začutila sva tudi, kako je Jezus živ in je tukaj z nami v tem trenutku. Globoko sva to začutila. Še ena milost je bila, da sva to začutila oba. Ko smo prišli iz Ljubljane iz bolnišnice, je bila prva stvar, da smo vzeli rožni venec in molili. To je bila prva stvar, nič drugega ni bilo bolj pomembno.
Je to spremenilo tudi vaš pogled na babiški poklic?
Prvi pogled na poklic se mi je spremenil, ko sem postala mama. Mi je bil pa porod že od nekdaj čudež. Da se vse poklopi, da se vse izide … Ni vse v naših rokah. Ne moremo mi vsega načrtovati. To Božjo veličino pri porodu pa naenkrat vidiš, ko pogledaš skozi oči vere.
V čem se vaše delo katoliške babice razlikuje od "običajnega" pristopa?
Sama se ne opredeljujem kot katoliška babica. Držim se etičnega kodeksa babiške etike in je pomembno, da sem strokovna, empatična in spoštujem vero ženske. Pri porodu sem, da podprem žensko, in je ona v središču, ne jaz.
Sem diplomirana babica in moj pristop ni drugačen od drugih babic. Je pa razlika v tem, da žensko bolje spoznam in se lahko bolj dotakneva duhovnega področja (ne glede na to, katere vere), kot pa bi bilo to mogoče v kakšni ustanovi, kjer ni veliko časa.
V kolikšni meri pride v ospredje duhovno področje?
Svojo vero nosim v sebi, v nosečnici pa vidim Jezusa. To je tudi vse. Če imam žensko, ki je enake vere, kot sem sama, se to vseeno čuti. Pravim, da smo zares bratje in sestre v Kristusu – to se čuti. Je pa to vse. Moja naloga je, da nosečnico podprem v tem, kar ona je – jaz nisem v ospredju.
Bi lahko delili kakšno zanimivo anekdoto, vezano na delo?
Reševalci so nekoč pripeljali nosečnico, da bo "zdaj zdaj" rodila. Pripeljali so jo celo do porodne sobe na nosilih. "Zdaj bo – čisto je odprta!" so govorili. Mi pa jo pogledamo in ugotovimo, da je stanje kot na začetku poroda. Iz tiste popolne panike smo morali ženski povedati, da gre lahko domov počivat. Teh anekdot je cel kup.
Ugotavljam, da mi ženskam in možem povemo nekaj, mi smo s tem področjem domači, njim pa je to čisto nekaj novega. Pogosto pride do šuma v komunikaciji, kar potem pripelje do takšnih situacij.
