“Potrebujemo več pomoči življenju, ne pa pravice do samomora”

Z vprašanjem ste na kratko povzeli celotno družbeno dogajanje okrog asistiranega samomora, ki ga nekateri v tem času želijo umestiti v slovensko zakonodajo. Gre namreč okvirno za dva dejavnika, dva argumenta, ki se stalno pojavljata: prvi je strah pred trpljenjem ob koncu življenja, kar razumemo vsi. Nihče si ne želi trpeti, vsak si želi življenje končati brez bolečin in v notranjem miru.

Drugi argument pa temelji na človekovi svobodi in s tem pravici, da samostojno odloča o svojem življenju in tudi o svoji smrti. Nekateri zato govorijo o pravici do predčasnega končanja lastnega življenja. Temeljna človekova pravica je vedno pravica do življenja in to velja tudi za njegovo zadnje obdobje. Pri umiranju ima človek pravico do dostojnega življenja vse do trenutka smrti.

Pravice namreč niso samo nekaj, o čemer bi se lahko kot družba dogovorili in poljubno spreminjali po svoji volji. Na tak način bi bile zelo hitro ogrožene pravice nemočnih in obrobnih ljudi. Temeljne človekove pravice so prirojene in veljajo za vse ljudi, ne glede na zdravstveni in socialni položaj. Vsaka pravica pa vključuje tudi dolžnost družbe, da je posamezniku ta pravica omogočena.

Katoličani podpiramo človekove pravice in se pri njihovi utemeljitvi opiramo na svetopisemsko etiko, ki temelji na svetosti človeškega življenja. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi (1 Mz 1,27) in ta podobnost ni odvisna od tega, koliko je človek star, mlad, zdrav ali bolan.

Sveto pismo nam torej jasno sporoča, da Bog ne želi, da bi se človek delal gospodarja nad človeškim življenjem. Zato se kristjani zavzemamo za spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti in opozarjamo tudi na vse oblike kršitve človeškega dostojanstva, kot so različne oblike nasilja, zatiranja ubogih, povzročanje revščine in podobno.

Ko gre za lastno odločitev o samomoru, velja enako: nismo gospodarji nad človeškim življenjem, niti svojim lastnim.

Tudi razsvetljenski filozof Kant je nasprotoval samomoru, saj je zagovarjal etično načelo, da človek nikoli ne sme postati sredstvo za dosego kateregakoli cilja in da je treba dostojanstvo človeške osebe brezpogojno spoštovati v vsaki osebi. Zato po njegovem človek ne sme poseči po svojem življenju, ampak mora spoštovati njegovo nedotakljivost.

Danes smo v zahodnih družbah izgubili to zavedanje in čedalje bolj se govori o pravici do končanja svojega življenja. To pa seveda vključuje tudi dolžnost družbe, da nam izvajanje take "pravice" omogoči.

Nekatere države v Evropi so že sprejele zakonodajo, ki omogoča predčasno prekinitev življenja bodisi v obliki samomora z zdravniško pomočjo bodisi v obliki evtanazije. Tudi v Sloveniji smo tik pred usodno odločitvijo, da lahko dopustimo, da bodo lahko ljudje v skladu z zakonom posegli po svojem življenju oz. bodo morali zdravniki končati njihovo življenje.

Takšna odločitev bo imela težke posledice za prihodnost. Velikokrat se na začetku govori o nekih skrajnih primerih neznosnega trpljenja, za katerega se zdi, da je predčasna usmrtitev edini ustrezni ukrep. Vendar pa se pozneje možnosti za evtanazijo odprejo tudi za številne druge bolnike, tudi za psihiatrične bolnike in tudi za mladoletne.

Sodobna medicina lahko blaži domala vse fizične bolečine, celostna paliativna oskrba pa bolniku in svojcem zagotavlja, da so lahko tudi trenutki poslavljanja napolnjeni z življenjem. Rešitev torej ni samomor s pomočjo, ampak nadaljnji razvoj kakovostne paliativne oskrbe, ki bo vsem omogočal pravico do dostojnega življenja tudi v procesu umiranja.

Potrebujemo več pomoči življenju, ne pa pravice do samomora.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 21.