Evtanazija. Kaj si mislim o njej?

Velikokrat se srečam z vprašanjem trpljenja. Mnogokrat se začnejo z zakaj? Zakaj ravno jaz? Zakaj ravno mi? Zakaj, zakaj, zakaj … Pred nedavnim mi je župljanka, ki se srečuje s preizkušnjo bolezni, odgovorila: "Zakaj pa ne jaz?" Trpljenje se mnogokrat jemlje kot nekaj, kar je treba rezati. Vse prevečkrat se trpljenje obravnava, kot da "jaz pa nimam pravice trpeti".

Poglejmo na Kristusa. Božji sin je trpljenje sprejel. Lahko bi ga odklonil. Lahko bi se odločil, da za človeka ne bo trpel. Lahko bi rekel: Oče, zakaj ravno jaz? Devica Marija, ki jo imamo tako radi, tudi ona je zelo trpela. Tudi ona bi se lahko drugače odločila … Pa se ni. Odločila se je, da je sprejela trpljenje v vsej ljubezni in hodila s svojim sinom križev pot.

Nešteta množica mučencev je trpela in zmaga v vztrajni hoji za Kristusom jih je pripeljala do venca nebeške slave. Trpljenje je del našega življenja in je posledica tega, da nismo v raju. Trpljenje je posledica kaosa človeškega greha in zla. O trpljenju spregovorim tudi v vlogu.

Ko sta se gradili naša župnija in naša župnijska cerkev, ni šlo brez trpljenja. Trpljenje v šikaniranju, nešteto odpovedovanja, darovanja, Bogu darovanja za svetost in Božje življenje vernikov. Naše župnije ne bi bilo, če ne bi na stotine faranov sebe darovalo, sprejelo križ in ga za Jezusom nosilo. Le seme, ki umre samemu sebi, lahko rodi čudovito življenje.

Ne glede na vse hudo in slabo, kar se okrog nas dogaja, ostanimo vselej pozorni na stiske ljudi, ki jih včasih pripeljejo tudi do skrajnih dejanj. Poskusimo jih razumeti, prisluhnimo jim, ponudimo besedo tolažbe in spodbude, predvsem pa molimo zanje.

Danes nas svet vodi, da trpljenje umaknemo. Človek trpi, dajmo mu injekcijo. Ne splača se, da mamo ohranjamo pri življenju. Je eno samo trpljenje. Nato pa se uporabi v celofan zavita beseda smrt. Nikoli vam ne bom rekel, kako morate voliti. Nikoli vam ne bom rekel, da smo kristjani proti evtanaziji. To mora kristjan vedeti. Le Gospodar življenja, Bog je tisti, ki odloča o življenju in smrti.

Življenja brez trpljenja ni in ga ne bo. Končanje življenja ni rešitev. Rešitev je sočutje, stisk roke, obisk, posvečanje časa. Ne delajmo si bližnjic in ne jemljimo v roke nečesa, kar nam ne pripada. Življenje je Božji dar.

Mlajši pa smo odgovorni, da ob umirajočemu stojimo ob strani, ga tolažimo, mu izkažemo spoštovanje, vso dolžno ljubezen, ob njem molimo. Trpljenje mame je mnogokrat povezalo celotno družino. Sprte brate pa spravilo v pravo družinsko povezanost. Trpljenje, starost, smrt, bolezen, onemoglost, vse to je proces, ki naj ostane naraven in vzemimo to kot del našega življenja. Človek, ne bodi napuhnjen.

Del tega besedila je bil najprej objavljen v grosupeljskih oznanilih.