Katera molitev je več “vredna”?

Že nekaj časa me bega vprašanje, ali je molitev posameznega človeka manj vredna kot skupna molitev? S predpostavko, da ena ali druga molitev prihaja iz srca. V evangeliju namreč slišimo Jezusa reči: "Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi." Mnogo nas je starih in osamljenih ljudi, pa tudi drugih, ki molimo sami zase. Koliko je vredna naša molitev, če Jezusa ni zraven? Kaj pomeni, če se pridružiš rožnemu vencu ali drugi molitvi na radiu ali televiziji?

Marija

Sv. Terezija Deteta Jezusa zelo preprosto in globoko opiše lepoto molitve, ko pravi: "Po mojem je molitev polet srca, to je preprost pogled, naravnan k nebesom, molitev je klic hvaležnosti in ljubezni sredi preizkušnje in sredi veselja." In vzklikne: "Silna je moč molitve!" Sv. Terezija Avilska pa na podlagi svoje dolgoletne molitvene izkušnje pove: "Notranja molitev je prijateljsko pomenkovanje, ko se pogosto od srca do srca pogovarjamo s tistim Bogom, za katerega vemo, da nas ljubi."

V Novi zavezi je popolni vzor molitve Jezusova sinovska molitev. Jezusova molitev, pogosto moljena v samoti, na skrivnem, vsebuje ljubečo privrženost Očetovi volji, prav do križa, in popolno zaupanje glede uslišanja. V svojem učenju Jezus svoje učence uči moliti z očiščenim srcem, z živo in vztrajno vero, s sinovsko srčnostjo. Poziva jih k čuječnosti in jih vabi, naj se s svojimi prošnjami obračajo k Bogu v njegovem, Jezusovem imenu. Jezus Kristus sam uslišuje molitve, ki se obračajo nanj. "Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: 'Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence'" (Lk 11,1). Kot odgovor na to prošnjo izroči Gospod svojim učencem in svoji Cerkvi temeljno krščansko molitev.

Osebna in skupna molitev se med seboj povezujeta in dopolnjujeta: Na binkoštni dan je bil Sveti Duh obljube razlit na učence, ki "so bili vsi zbrani na istem kraju" (Apd 2,1) in so ga čakali tako, da so "vsi enodušno vztrajali v molitvi z Marijo, Jezusovo materjo" (prim. Apd 1,14). Sveti Duh, ki Cerkev uči in jo spominja vsega, kar je Jezus povedal, jo pozneje tudi vzgaja v molitvenem življenju.

Nebeški Oče nas vidi, ko molimo na samem, in nas rad uslišuje, ko smo zbrani v Jezusovem imenu. Najpopolnejša oblika molitve in poveličevanja Boga je najsvetejša evharistična daritev. Vedno pa moramo prositi preblaženo Devico Marijo, naj nas podpira, da bo tudi naša duša poveličevala Gospoda.

Gospa Marija, ko molite sami, je "Jezus še kako zraven", z vami je in v vašem življenju, ožarja vaše korake, saj ste ga z osebno molitvijo povabili v svoje življenje, hkrati pa je vaša osebna molitev tudi občestvena, saj ste v duhu povezani z vsemi, ki molijo v občestvu Cerkve. Prav tako pa je dragoceno in lepo, da se mnogi, ki iz različnih razlogov ne morejo v cerkev ali na razne skupine, pridružijo molitvi po radiu ali televiziji. Na ta način so duhovno povezani v živo občestvo. Hvala Bogu, da ta možnost obstaja!

Kjer pa je možnost, da tisti, ki sicer živijo sami, a lahko pridejo skupaj za molitev, ali pa da družina moli skupaj, pa tega ne storijo, ali jih prevzame udobje in ugodje "domačega kavča" (papež Frančišek), bi pa to pomenilo, da se odpovedujejo neskončno velikemu daru: biti v živem občestvu, doživeti bližino dobrega Boga in svojih bližnjih pri občestveni molitvi.

Molitev, naj bo osebna ali skupna, pomeni prisluhniti svojem srcu in odkrivati zaklad Božje ljubezni. Tomaž Špidlik to slikovito izrazi: "Zakaj ptič žvrgoli? Zato, ker je to v njegovi naravi. Narava človeškega duha pa je, kot piše Evagrij (u. 399), takšna, da moli, da se posveča temu, kar je najlepšega, torej Bogu."

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 51‒52.