Svetovali so ji splav, mučili so jo dvomi, nato je Maja začutila globok mir

Maja Mivšek je žena in mama treh otrok, dveh deklic in najmlajšega dečka, ter učiteljica razrednega pouka. Ker je utrpela možgansko kap in se je njeno zdravstveno stanje zapletlo, so ji po dveh otrocih zdravniki odsvetovali vnovično nosečnost.

Toda z možem sta izvedela, da je Maja spet noseča. Zdravniki so ji svetovali splav, saj so ji povedali, da nosečnost in porod za njeno življenje predstavlja zelo veliko tveganje.

Tudi sama je bila že skoraj prepričana, da je to prava odločitev in se je obrnila na Zavod Živim, saj je iskala pomoč in oporo za obdobje po splavu. V tistem obdobju pa je v sebi začutila globok mir, hrepenenje in veselje ob nosečnosti. Odločila se je, da otroka obdrži, in ob pomoči in varstvu zdravnikov ohranila svoje zdravje ter rodila zdravega dečka.

Znašli ste se v položaju, ko ste se morali odločiti o življenju svojega otroka. Predstavljam si, da je bilo zares težko. Se sploh da opisati, kaj ste doživljali in razmišljali?
V življenju pride do veliko situacij, ko se vprašaš, kaj sploh življenje je. In ena takih situacij, ko sem se jaz vprašala o tej stvari, je bila, ko sem se morala odločiti za nadaljevanje ali prekinitev nosečnosti.

Bo zame življenje, da bom sprejela določen riziko in vztrajala v ohranitvi otrokovega življenja, ali se bom odločila za neko "varno" odločitev, ki tudi prinaša svoje posledice? Je življenje v eni ali drugi odločitvi? To je bilo ključno razmišljanje v tistih trenutkih.

To je dilema, za katero bi si človek lahko vzel eno leto časa in o tem razmišljal, vi pa ste imeli za razmislek nekaj dni oziroma tednov. Kaj vam je pomagalo pri odločitvi?
Imela sem malo časa, res govorimo o tednih. In takrat je bilo najbolj pomembno to, da sem se ustavila, da sem z zaupanjem prisluhnila, kaj vse potrebujem za to, da se bo to vprašanje razrešilo. Črpala sem iz zelo različnih virov. Aktivno sem iskala pomoč in ustvarila se je močna mreža pomoči, prave stvari so prišle ob pravem času.

V tistem času sem se popolnoma ustavila in umirila in občutek imam, da so se tudi nekateri ljudje okrog mene ustavili, okrog mene se je ustvaril svod ljudi, ki jim nekaj pomenim. To sem čutila na več različnih ravneh, ob popolnoma različnih ljudeh, ki so mi enostavno pomagali pri odločitvi.

V trenutkih odločanja ste se obrnili tudi na Zavod Živim. Kaj je bil prvi razlog, da ste se obrnili nanje, in kaj se je potem spremenilo?
Nanje sem se obrnila, ker sem želela pomagati sebi. Bila sem že precej blizu odločitve, da bom naredila splav, zato sem iskala pomoč in oporo za ženske po izkušnji splava. Te izkušnje nisem imela, tudi poznala nisem nikogar, ki bi imel tako izkušnjo in bi o tem kar tako govoril, zato sem iskala po spletu.

Ko sem vstopila v odnos z njimi, sem ostala odprta za vse informacije. Vzpostavili smo zelo lep in pristen odnos. Dobila sem pomoč v različnih oblikah. Katarina je šla z menoj na ključen posvet v ambulanto za patološko nosečnost, uredili so mi parkirni prostor, pomagali so mi pri nakupih za dojenčka, ker sem bila takrat obremenjena z drugimi stvarmi.

Klicala sem, ker sem želela psihološko pomoč, dobila pa sem skupino ljudi, ki so na nek način postali moji prijatelji.

V intervjuju pri Zavodu Živim ste omenili, da bi na situacijo gledali čisto drugače, če bi lahko čas prevrteli naprej in videli, da se je vse dobro izteklo. Kako lahko brez te "zmožnosti" vstopimo v način razmišljanja, da bo vse dobro, in se prepustimo?
To velikokrat doživljam, ko na primer pomislim na neko stvar in v globini začutim varnost, veselje in zaupam. To je težko razložiti, ampak enostavno sem začutila, da ta moja nosečnost zame ni ogrožajoča. Nosečnost sem začutila kot neko veselje. Zdravnici sem povedala, da se tako dobro, kot se zdaj počutim, še nisem.

Seveda me je proti koncu kdaj tudi stisnilo, ampak zato so bili ob meni zdravniki, ki so točno vedeli, do česa lahko pride, in so pazili name, za kar sem jim neskončno hvaležna. Enostavno je šlo za zaupanje in veselje tudi na globljem nivoju, ko zahrepeniš in začutiš, da je nekaj dobro. Če nimaš hrepenenja po življenju, se ničesar ne moreš zares veseliti.

Delujete odprti za življenje na vseh ravneh in da znate ne glede na to, kam vas pelje pot, videti in najti veselje. Od kod taka naravnanost?
To se mi zdi zelo dobro vprašanje. Včasih se ti zdi, da te je kar nekaj treščilo, da česa takega pa res še nisi doživel. Ampak če pogledaš malo bolje, vidiš, da se je nekaj podobnega že zgodilo pred kratkim, mogoče pred nekaj leti, v mladostništvu, otroštvu … Zavedati se moraš tega dotika; kje vse si začutil presežno, ljubezen, ki ni bila ljubezen človeka.

Ko v sebi začutiš tako veselje in ljubezen, ti tega nihče ne more dati in vzeti. Bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je to v mojem življenju dejansko od nekdaj, samo da se tega v različnih obdobjih bolj ali pa manj zavedam.

Če pogledam nazaj, lahko vidim, kje vse sem že bila obvarovana! Ne samo pri tej rizični nosečnosti, ampak tudi pred leti, ko sem doživela možgansko kap, morda tudi kdaj med vožnjo. Če pa se je kdaj kaj hudega zgodilo, sem vedno uspela priti iz te stiske.

Kaj je bil razlog za odločitev, da postanete učiteljica?
Biti učitelj se mi zdi popoln poklic, res sem rada učiteljica. Zelo rada delam z otroki, ker so pristni. V srednji šoli je name zelo vplivala neka ura nemščine, pri kateri smo se pogovarjali, česa se bojimo.

Takrat sem začela res globoko razmišljati o tem vprašanju in ugotovila, da se zares bojim samo tega, da bi bila v življenju brez ljubezni. Na ljubezen gledam zelo široko, zelo pomembna mi je skupnost. In tudi razred je skupnost, tudi če smo skupaj samo eno leto.

Delujemo skupaj, si pomagamo, rastemo. In tudi ni vedno prijetno, ampak zares skrbim za to, da bi bili in (p)ostali dobri in kompetentni ljudje. Tu ne gre toliko za tekmovanje, kdo je hitrejši, boljši, ampak za to, da skupaj zmoremo nekaj, kar sami s svojimi močmi ne bi mogli.

V vsaki skupnosti, tudi v razredu, je pomembno, da dopustimo drugemu, da zraste, in ne skrbimo le zase. Dokler bom lahko vzgojno delovala, bom v tem poklicu vztrajala. Če bo kdaj vzgoja črtana in bomo samo še posredovalci znanja, lahko to namesto nas opravljajo tudi računalniki.

V tem primeru bi svojo poklicno pot rada nadaljevala kot režiserka. 😄

Kaj želite dati za popotnico svojim učencem?
Razred je življenjska situacija v malem. Želim, da lahko skupaj rastemo, ne silimo v ospredje samo svojega jaza, da bo obveljala samo naša volja in se bo moralo vse ostalo podrediti nam. Želim si, da učenci razumejo, da v eni šolski uri pridobi nekdo, naslednjo šolsko uro pa bo uspelo nekomu drugemu.

Želim, da drug drugemu dopustijo uspeh, saj to vsem skupaj omogoča neizmerno rast. In tudi učenci morajo dopustiti učitelju, da opravlja svoje poslanstvo. Želim, da se vsi veselimo uspehov in da neuspehe rešujemo skupaj.