Mladi glasbenik, ki si utira pot na glasbene odre: “Ljudje cenijo preprostost”

Nick Domes je mladi glasbenik, ki se je iz Prekmurja preselil v Ljubljano, kjer dela v vrtcu kot pomočnik vzgojitelja. O sebi pravi, da gre rad iz okvirjev in cone udobja. To je letos potrdil tudi z nastopom v šovu Slovenija ima talent, kjer se je predstavil širši publiki. Po tej izkušnji želi nadaljevati s snemanjem avtorskih pesmi. Pred kratkim je z ekipo izdal prvo in nosi naslov Pregorel.

V svet glasbe je Dominika, kot je sicer njegovo ime, vpeljal oče, uveljavljen slovenski glasbenik Mišo Kontrec. Mladenič igra tudi na več inštrumentov: "Moj prvi inštrument je harmonika, obiskoval sem nižjo glasbeno šolo. Zatem sem dobil veliko volje, da se naučim igrati na klavir, sem samouk, in seveda na kitaro. Zraven igram še malo na bobne in triangel." :) Poleg glasbe je velik ljubitelj športa. V domačem Prekmurju je 10 let treniral nogomet, navdušuje se tudi nad tenisom in odbojko.

Kako vas je oblikovalo odraščanje ob očetu glasbeniku? Je bil on tisti, ki vas je spodbujal h glasbenemu izražanju?
Kar počne starš, velikokrat počne tudi otrok. Ob staršu namreč odrašča in ga spremlja. Že od malega sem čutil, da se želim tudi sam ukvarjati z glasbo. Vse življenje sem poslušal, da mi je pri tem lažje, ker imam očeta, ki prihaja iz glasbenih voda. Toda to je dvorezen meč. Po eni strani ti lahko veliko da, po drugi strani pa je minus, ker nekateri samoumevno pričakujejo, da boš še boljši. Toda to se ne zgodi takoj.

Moj oče je potreboval kar nekaj let trdega dela, da je uspel. Seveda še nisem na njegovi ravni, ker sem toliko mlajši in še nimam toliko izkušenj. Tudi jaz bom gotovo potreboval kar nekaj časa, da bom pridobil toliko znanja in izkušenj in da se bom predstavil širši publiki. Sam bi si rad utrl pot na glasbenem področju. Očeta pa seveda vprašam za kakšen nasvet.

Kateri je tisti nauk, ki vam ga je oče dal in si ga boste za vedno zapomnili?    
Ostani to, kar si in ne igraj druge osebe. Ljudje cenijo preprostost. Tudi če si uspešen, si še vedno krvav pod kožo. Pomembno je, da smo prizemljeni. Bolj kot si prizemljen, bolj si tudi lahko uspešen.

Kako zdaj z razdalje gledate na vajin odnos, glede na to, da ste odraščali brez mame? Mislim, da imava zaradi tega globljo vez. Pravim pa, da je mama le mama. Je tista, ki otroka nosi devet mesecev in nato rodi. Vse, kar mi je nekako manjkalo med odraščanjem, so mi dali oče, dedek in babica. Hvaležen sem za dobro družino ob sebi in njihovo podporo. Kolikor so le mogli, so zabrisali marsikateri primanjkljaj.

Delate v vrtcu. Kaj so vas do sedaj naučili najmlajši? Bi delili kakšno anekdoto, ki se vam je zgodila med druženjem z njimi?
Učijo me predvsem iskrenosti. Otroci so najbolj iskrena bitja na tem svetu. Delam v prvem starostnem – uvajalnem obdobju, tako da je kar pestro. :)

Anekdot je veliko. Med drugim sem enega od otrok z vsakodnevnim igranjem na kitaro in petjem tako navdušil za ta inštrument, da so mu starši kupili mini kitaro, na katero sedaj doma vsak dan igra. Zelo lepo se mi zdi, da prenašam nekaj dobrega na otroke.

Kot ste povedali v nekem pogovoru, ste zelo dolgo zbirali pogum za prijavo v šov Slovenija ima talent. Kako je potem prišlo do odločitve, da se vendarle prijavite na avdicijo?
Nameraval sem se prijaviti že pred tremi sezonami, vendar sem prav tako okleval. Zdelo se mi je, da še nisem dovolj dober. Letos sem tudi zaradi nastopov z očetom na zasebnih druženjih pridobil na samozavesti. Dobil sem veliko pozitivnih odzivov ljudi, zato sem se prijavil.  

Je pa bilo težko, nisem si mislil, da je lahko tako naporno. V zaodrju sem imel veliko treme, strah me je bilo, da bom pozabil besedilo, ali bom zadel ton … Je kar pritisk, čeprav je po televiziji vse videti enostavno. Pred nastopom sem v intervjuju podelil še svojo zgodbo, kar se me je dotaknilo. Ko te prevzamejo čustva, potem pa se moraš na odru predstaviti v najboljši luči, je še toliko težje. 

Na to gledam kot na pozitivno izkušnjo. Nisem šel na talente z miselnostjo, da grem zmagat, moj glavni cilj je bil, da se pokažem širši publiki. Mislim, da sem cilj izpolnil.

So bili po nastopu strahovi še prisotni ali so izginili?
Čisto malo so bili še vedno prisotni. Sem perfekcionist, tako v zasebnem kot v glasbenem življenju. Mogoče me to kdaj tepe, ker nisem nikoli čisto zadovoljen s končnim izdelkom, vedno hočem še kaj izboljšati. Mi pa za to izkušnjo ni žal in bi jo brez pomislekov ponovil še enkrat. Spodbujam vse, ki si tega želijo, naj se opogumijo in prijavijo na Slovenija ima talent. Je dobra odskočna deska v življenju.

Kakšni občutki vas prevevajo, ko stojite na odru, o čem razmišljate?
Med nastopom ne razmišljam preveč, ampak se prepustim glasbi. Organizacija teče spontano. Če že pride do tega, da se zmotim ali pozabim besedilo, sem že toliko zverziran, da se hitro znajdem. Med glasbeniki je v takih primerih pogosta rešitev, da spodbudijo publiko, naj zapoje.

Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Čez nekaj let se vidim na odru z mojim bendom in med prepevanjem mojih avtorskih pesmi. Vem, da je pot do tja še dolga in da ne bo enostavna, ampak sem pripravljen premostiti vse prepreke.