Jure Godler je sedel na stol, kamor je želel že od otroštva

V tokratni malce praznično obarvani oddaji Reflektor je Lojze Grčman poklepetal z Juretom Godlerjem. Poznamo ga kot voditelja oddaj Ta teden in Milijonar, kviza, ki si ga je želel voditi že od otroštva. Napisal je šest knjig, od tega štiri romane. Jure je poleg tega tudi glasbenik, skladatelj, skratka vsestranski umetnik. Že takoj na začetku pogovora nam je povedal, da si raje kot pisatelj – ta beseda zanj nosi veliko težo – reče pisec ali, še bolje, avtor.

Kako je v vaši delovni sobi? Kaj bi videl ptiček, ki bi priletel skozi okno v prostor, v katerem ustvarjate?
Težko bi priletel notri, kajti zavese so zagrnjene, ker če gledam skozi okno, ne naredim nič. Moj življenjski prostor je povezan z delovnim prostorom. Živim napol v knjižnici, lastni seveda. Naokrog je ogromno papirjev, venomer popisana tabla, na kateri nikoli ni dovolj prostora.

Kako se že reče? Imam urejeni nered. Imam pa kar nekaj sredstev za pisanje brez distrakcij. Svinčnik in papir seveda, starinski pisalni stroj, pa razne tipkalne stroje, ki so nastali zato, ker nas zadnje čase pri delu stalno motijo socialna omrežja.

Zato so razvili tipkalni stroj z lcd zaslonom, ki ni povezan z internetom, na katerem se vidi zgolj zapisano besedilo in čisto nič drugega. Včasih so pisatelji svoj tekst posneli, potem pa so jim tajnice vse skupaj pretipkale. Jaz tega ne delam.

Večina ljudi vas dobro pozna s televizije. Lahko poveste kaj o zakulisju oddaje Ta teden z Juretom Godlerjem?
Ne maram tega, če mi rečejo komik. Potem je namreč nek pritisk, da moraš ljudi zabavati. Jaz povem resnico in če je ta smešna, se ljudje nasmejijo. Sicer pa je ekipa oddaje veliko manjša, kot bi si mislili, seveda pa imam nekaj sodelavcev, s katerimi oddajo delamo pravzaprav cel teden.

Narava naše oddaje je satirična, kar pomeni, da moramo stalno spremljati novice. Smo pa zadnje čase bolj zabavna oddaja kot pa politično-satirična oddaja. Jaz se rad pohecam, iz česar se lahko.

Zadnja leta je vedno manj stvari na svetu, iz katerih se je sploh za hecati. Res pa je, da nam zadnje čase politiki kar sami postrežejo s takimi cvetkami, da je oddaja kar hitro sestavljena. (smeh)

Oddaja nastaja na Planet TV, tako kot Milijonar. Biti voditelj te oddaje je bila vaša sanjska vloga že od otroštva?
Vodenje oddaje Milijonar je zame zelo povezano z nostalgijo in otroštvom. Kot otrok sem vestno spremljal to oddajo na angleški televiziji, potem pa je prišla k nam, vodil jo je Jonas Žnidaršič.

Nad to oddajo sem bil popolnoma očaran, komaj sem jo čakal vsak teden. Zdela se mi je neverjetno inteligentna, dodelana (tudi z vidika kamer, luči), dramatična. Poleg tega pa pušča veliko prostora za pogovor z gostom, za pomoč tekmovalcu. Vsaka "runda" igre Milijonar je en mini ep, zgodba zase.

Novembra je izšla vaša šesta knjiga in četrti roman Naš človek v kafani, ki je izšla pri Založbi Primus. Zakaj pravite, da je ta najboljši od vseh? S kakšnimi izzivi ste se soočali pri pisanju?
Kot skladatelj sem se o sebi naučil, da moram neko stvar dolgo časa vaditi, preden to izpilim. S kilometrino sem vedno boljši, kar je morda tudi splošno pravilo. Ker so za mano bili že trije romani, sem v četrtega šel z občutkom, da bo ta doslej najboljši.

Zame mora neko umetniško delo imeti moč, da me ne pusti hladnega, ravnodušnega. Želim, da se me film, knjiga, skladba, predstava … dotakne. Zato je tudi moj izhodiščni pristop pri pisanju romanov ta, da mora bralca presenetiti, pretresti.

Zdi se mi, da je to naloga vse umetnosti, kajti umetnost je jezik in če se ljudi uspeš dotakniti, je zame namen dosežen. Zato je zame pri vsakem romanu izziv ta, kako ne porabiti vseh adutov, da pred naslednjim romanom ne ostanem pred praznimi stranmi.

Na trenutke lik detektiva Novaka v svoji nerodnosti spominja na Mr. Beana, ki ste ga tudi imitirali v svojih časih Radia Ga-Ga. kako je bilo videti, ko vaju je, žal, pokojni Sašo Hribar s Tilnom Artačem dobesedno "vrgel v vodo" in vaju kot imitatorja takoj posadil pred mikrofon?
Mr. Beana sem gledal v drugem razredu osnovne šole. Otroka navdušiš z nemo komedijo in Rowan Atkinson je bil mojster neme komedije, ki v splošnem navdušuje Angleže. Ko sva bila s Tilnom Artačem v srednji šoli, sva se rada šalila in imitirala različne like.

Sošolci so naju nahecali, da se prijaviva v oddajo Tistega lepega popoldneva, kamor sva prišla na sestanek (bila je sreda). Na hodniku sva srečala Saša Hribarja, ki naju je povabil v petkovo oddajo Radia Ga-ga, ne da bi slišal eno samo imitacijo. In tako se je začelo. Sašo je bil namreč zelo odprt, neformalen in tak je bil tudi koncept same oddaje Radio Ga-Ga.

Z voditeljem Davidom Urankarjem imata tudi podkast z naslovom Gospoda. Kam se je izgubilo gospostvo, džentelmenstvo tako v vsakdanjih odnosih kot na socialnih omrežjih?
Opažam, da je osnova problema primarno v tem, da nasprotujoči mislijo, da so moralno na višjem nivoju kot tisti na drugi strani. Priznam, da se mi zdi, da se to začenja v politiki z zelo slabo politično kulturo, potem pa se širi v vse pore družbe.

Menim, da se tudi dva, ki misliva povsem drugače ali imava povsem drugačen pogled, lahko povsem kulturno kaj pogovoriva in si dovoliva, da je najin pogled drugačen. Lahko poskusiva skupaj kaj dobrega narediti. Če pa ne gre, pa nič, ampak se kulturno sporazumeva o tem, potem pa greva lahko skupaj na pijačo. (smeh)

Ne pa da si grozimo, se zmerjamo in podobno. Nimamo spoštovanja do ljudi, ne glede na njihova prepričanja. Spoštovanja pa nimamo zato, ker imamo občutek moralne superiornosti nad tistimi, ki se ne strinjajo z nami. Jaz pa več vem kot ti, jaz sem več prebral kot ti, ti nimaš pojma … V osnovi pa imava oba prav in oba narobe – ampak sva skregana.

Ali je kavalirstvo oz. džentelmenstvo še vedno živo?
Zdi se mi, da gre v osnovi za stvari, ki so izumrle, se pa še vedno kažejo v odnosu do sočloveka in v spoštovanju, o čemer sem že prej govoril. Nisem pristaš tega, da bi prijahal na konju in dami pridržal krinolino. (smeh) To so zanimive stvari, ampak sodijo v preteklost. Če pa je prisotno spoštovanje, pa je že pol narejenega.

Kje je šlo potem narobe, da je spoštovanja vedno manj?
Generalno se mi zdi, da je šlo v svetu marsikaj narobe s tem, ko je prišel internet in družabna omrežja. Zdaj ima vsak dostop do kolektivne zavesti vseh, kajti vsak napiše, kar mu leži na duši, pa če je še tako grozno.

Kje smo lahko pred 100 leti brali, kaj mislijo drugi? Šli smo v zakotno ulico in brali grafite. Zdaj pa vzamemo telefon, gremo v zakotno ulico in beremo "grafite" s socialnih omrežij – le da imamo v vsakem trenutku dostop do vseh misli vseh ljudi, ki so karkoli objavili.

Če je človek konstantno, vsakodnevno izpostavljen temu, zagotovo to vpliva nanj, tako kot vpliva na človeka, če vsak dan jé hitro hrano, se ne giblje ali če pije samo kavo ... Slej ko prej se nekje pozna. Samo da se teh razsežnosti še ne zavedamo. Tega se bomo verjetno zavedali čez kakšnih sto let, ko bomo šele videli posledice tega, da smo na infuziji socialnih omrežij 24 ur na dan.

Kaj bi rekli, da je vaše poslanstvo? In kako je videti vaš prosti čas?
Največ mi pomeni, če nekdo reče, da sem nanj pozitivno vplival, ga nasmejal …

Prostega časa nimam, ker je zame najbolj pomembno, da počnem stvari, v katerih res uživam, in to sta vodenje in pisanje. Če ne snemam, sem doma in berem ter pišem. Mogoče si občasno zvečer privoščim kakšen film ali nanizanko, ampak res redko, kajti praktično ves čas, ko sem doma, namenim pisanju. Odkar živim v Trstu, ki mi zelo ustreza, se zelo dobro počutim, grem tudi pogosto teč ob morju.

Končuje se leto 2023. Za kaj ste v tem letu hvaležni?
Hvaležen sem za zdravje, da lahko nemoteno počnem, kar imam rad. Da delam z ljudmi, s katerimi se lepo razumem in ki so dobri. Televizija je timsko delo in če se s skupino, v kateri delaš, dobro razumeš, je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Pa seveda za izid nove knjige.

V letu 2024 vas čaka tudi okrogla obletnica, 40. rojstni dan. Kakšno zabavo si obetate?
Iskreno povedano rojstnih dni ne praznujem. Vedno sem se počutil nekako nezaslužnega, namreč s svojim rojstnim dnem jaz nimam nič. Za moje rojstvo je treba čestitati moji mami. Že ko sem bil otrok in je mama vabila obiske za moj rojstni dan, sem ji rekel, naj nikogar ne vabi, ker če bo koga vabila, bom šel v gozd in me ne bo na praznovanje.

In to sem potem enkrat res naredil. Ne vem, zakaj, ampak od nekdaj ne maram praznovati rojstnih dni. Pri taki številki, kot je 40, pa sploh. Prisežem, da sem bil nazadnje, ko sem pogledal na svojo osebno izkaznico, star 19 ali 20 let. Zdaj pa še enkrat toliko … (smeh)