Kaj je Kristus počel pred peklom?

Spoštovani gospod Lojze! Postavili ste zanimivo vprašanje, o katerem se morda bolj malo sprašujemo in si odgovarjamo. Je pa ta trditev del izpovedi naše vere, kot jo molimo v apostolski veroizpovedi: "... umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa ..."

V velikonočnem času to skrivnost pogosto srečujemo, posebej ob praznovanju velike sobote. Drugo berilo bogoslužnega branja pri molitvenem bogoslužju na veliko soboto, ki je vzeto iz starodavne homilije, govori o tej skrivnosti zelo jasno:

"Velik molk, ker počiva Kralj; zemlja je zatrepetala in umolknila, ker je Bog-človek zaspal in je zbudil speče od začetka. Bog-človek je umrl in zbudil tiste v predpeklu. Šel je iskat izgubljeno ovco prvega človeka. V temi in v smrtni senci sedeče hoče obiskati; zasužnjenega Adama in sosužnjo Evo gre rešit bolečin Bog in Sin njegov. Odšel je Gospod k njima, noseč zmagovito orožje križa."

To skrivnost zelo lepo razlaga tudi Katekizem Katoliške cerkve (št. 631–637). Gre za to, da verujemo, da je Jezus okusil smrt kakor vsi ljudje in se s svojo dušo pridružil vsem umrlim v bivališču mrtvih. Tu so umrli pred njim vse od prvega človeka. Pridružil pa se jim je kot Odrešenik. Sveto pismo imenuje to bivališče mrtvih "predpekel", "hades" in "šeol", ker tisti, ki so tam, ne gledajo Boga.

"Takšna je namreč, ko pričakujejo Odrešenika, usoda vseh umrlih, hudobnih in pravičnih, kar pa ne pomeni, da je njihova usoda enaka, kakor pokaže Jezus v priliki o ubogem Lazarju, ki je sprejet v Abrahamovo naročje. Prav te svete duše, ki so čakale svojega Odrešenika v Abrahamovem naročju, je Jezus Kristus rešil, ko je prišel v predpekel. Jezus ni šel v predpekel, da bi tam rešil pogubljene, niti da bi uničil pekel pogubljenja, temveč da bi osvobodil pravične, ki so živeli pred njim." (KKC 633)

Ta trditev naše veroizpovedi je izredno pomembna tudi za nas, saj govori o tem, da Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem odrešuje vse ljudi, tudi vse tiste, ki so živeli od začetka sveta. Vzhodni kristjani na svojih ikonah in drugih upodobitvah predstavljajo Jezusovo vstajenje prav s to skrivnostjo, kako Jezus iz predpekla potegne Adama in Evo, padlega in grešnega človeka, v svoje kraljestvo slave.

Tudi v ljubljanski stolnici je na desnem stranskem oltarju nad podobo brezjanske Marije Quaglieva slika Jezusa, ki vstopa v predpekel. Jezus s svojo daritvijo podarja človeku novo življenje in ga popelje v obljubljeno kraljestvo veselja. S tem je Jezus premagal smrt tako tistih, ki so umrli pred njim, kot tistih, ki so umrli po njegovi odrešenjski daritvi. Seveda na to računamo in upamo tudi vsi, ki izpovedujemo vero v Jezusa Odrešenika.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 48.