Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Vprašanje bralca:
V neki naši bolj lokalni reviji sem zasledil spletno anketo Si želite živeti večno? Polovica je odgovorila z ne. Jezus pa je "kupil", "rezerviral" nebesa za vse. Kaj bo torej s takšnimi: jih čakajo vice, pekel, nebesa ali res "večna smrt"? In zakaj si jih toliko ne želi živeti večno?
Anton
Odgovarja Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof:
Spoštovani gospod Anton! Izpostavili ste zanimivo vprašanje, ki je bilo v anketi o večnem življenju, in bi bilo treba nanj odgovarjati s celotnim naukom Cerkve o večnem življenju. To je na kratko predstavljeno v Katekizmu katoliške Cerkve od številk 988 do 1060, ki govorijo o posebni sodbi, nebesih, poslednjem očiščenju ali vicah, peklu in poslednji sodbi.
Vsem priporočam, da bi to prebrali in obnovili zelo pomemben nauk o večnosti človekovega življenja, saj to določa tudi konkretne odločitve in dogodke v sedanjem življenju.
Vprašanje "Si želiš živeti večno?" se mi zdi zanimivo, hkrati pa tudi nesmiselno. Podobno je, kot bi človeka nekdo vprašal, ali si želi živeti. Ko smo bili poklicani v življenje, nismo sami o tem izrazili nobene želje; bilo nam je podarjeno brez naše odločitve in brez naše želje.
Ko pa se človekovo življenje začne, se nikoli ne neha, niti s smrtjo, saj posmrtno življenje obstaja, tudi za otroke, ki so umrli pred rojstvom …
Kristjani izpovedujemo v svoji veri: "Verujem (…) občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, naše vstajenje in večno življenje"; in pa: "In pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku. Amen." Mi živimo in se zahvaljujemo za življenje, ki je nezasluženi dar.
V marsičem pa potem sami odločamo, kako bomo živeli, kje bomo živeli, s kom … Podobno je z večnim življenjem, življenje po smrti obstaja, vprašanje je le, kje in kakšno bo življenje po smrti. Dejstvo večnosti ne obstaja v odvisnosti od človekovih želja.
V premišljevanju o večnosti je zelo pomemben odnos do Boga, ki je Gospodar življenja. Morda bo kdo mislil, da je to stvar le vernih ljudi, toda odnos do življenja in večnega življenja je stvar vsakega človeka, pa naj to sprejema ali ne. Iz razodetja vemo dovolj o večnosti: Jezus je o tem povedal mnogo prilik in to razlagal v svojih govorih.
Govorjenje o večnosti, naj bo to predstavitev čudovitega Božjega slavja v nebesih skupaj z Očetom in angeli ali pa jasna beseda o možnosti pogubljenja, ko se kdo odloči in ostane zunaj, kjer je "tema, jok in škripanje z zobmi".
Jezus in Cerkev nam to razlagata, da bi kdo ne rekel: saj nisem vedel; to je del evangeljskega oznanila, da vsak človek lahko izbira, ali bo sodeloval z Božjo ljubeznijo odrešenja ali pa tvegal zavrženost, bivanje brez Boga.
Jezusovo odrešenje je s smrtjo in vstajenjem darovano za vse ljudi. Bog človeku to ponudi in mu ne vsiljuje, ampak mu razodeva in podarja. Ob oznanilu in v svoji vesti se vsak sam odloča, kako bo živel, in do zadnjega diha ima možnost, da se obrne na Boga in sprejme njegovo odrešenje. Ker je človek svoboden, pa to lahko tudi odkloni.
Ob vprašanju ankete ostaja skrivnost, zakaj si nekdo ne bi želel živeti večno. Morda se želi izogniti odgovornosti in posledicam svojih odločitev ter načina življenja, bodisi ob svojih dobrih ali pa slabih delih.
Kristjani verujemo, da je Bog usmiljen in je odrešenje namenil vsem ljudem. Zato smo poslani k ljudem, da jim to povemo, hkrati pa molimo za pokojne, da bi bili sprejeti v večno veselje.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 24.
