Mati papeža in obenem svetnica

Sv. Silvija je bila v bogoslužni koledar dodana v 17. stoletju, skoraj 1.200 let po smrti. O njej vemo zelo malo, toda že tisto malo, kar vemo, je zadoščalo, da si je zaslužila slavo oltarja.

Ko se je Silvija okoli leta 538 v Rimu poročila s svojim daljnim bratrancem, senatorjem Gordijanom, je bila najverjetneje stara okoli 18 ali 20 let. Oba zakonca sta pripadala zelo stari plemiški rodbini z imenom Acilii Glabriones, zadnjim potomcem republikanskega plemstva.

Njun ded, konzul Mark Acilij Glabrion, se je že leta 70 spreobrnil v krščanstvo. Za Kristusa je umrl leta 83, obtožen "zločina ateizma", torej zanikanja poganskih bogov.

Družina je ostala trdna podpornica Cerkve. Zato se niso izselili v Konstantinopel, kot so to v 4. stoletju storile skoraj vse plemiške družine. Raje so izbrali ponižno služenje Bogu in papeštvu v času preganjanja kot velike politične in vojaške kariere na cesarskem dvoru, zdaj ko Rim ni imel več vodilnega mesta na svetovnem prizorišču.

Ko se je Silvija poročila z Gordijanom, je vedela, da bo njun zakon – kot je bilo v navadi v zelo pobožnih družinah – trajal le kratek čas. Ko je zagotovila prihodnost družine s tem, da je možu rodila dva sinova, se je par ločil, da bi "živel po svetem namenu", kar je pomenilo, da sta oba vstopila v službo Bogu.

Ta izbira, ki se nam danes zdi povsem osupljiva, je bila v tistem času nekaj običajnega. Obstajale so prave duhovniške družine, v katerih so se poročeni moški z otroki ločili od svojih žena, sprejeli celibat ter postali duhovniki, škofje in celo papeži. Njihovi sinovi so se pogosto odpravili po njihovih stopinjah. Gordijan je bil celo prapravnuk Feliksa III.

Silvija se je tudi zavedala, da tvega svojo prihodnost, saj časi v 6. stoletju niso bili prav nič rožnati. Bilo je tako hudo, da se nekateri ljudje, misleč, da se bliža konec sveta, niso želeli poročiti in imeti otrok.

To pa ni veljalo za mladi par, ki se je naselil v veliki družinski hiši na Celijskem griču v Rimu. Živela sta tako, kot je bilo značilno za njuno okolje, med posvetnimi obveznostmi, molitvijo in dobrodelnostjo.

Silvija je rodila dva sinova: Gregorja leta 540, po prvem, čigar imena ne poznamo. Zatem sta Gordijan in Silvija opustila zakonsko življenje, čeprav sta še naprej živela na istem posestvu, ki pa je bilo dovolj veliko, da sta se lahko izognila skušnjavam. Mlada žena se je umaknila v prostor, ki je postal znan kot "oratorij sv. Silvije" in pozneje cerkev sv. Silvije na Celiju.

Kot zgled materinske ljubezni je Gregor nekoč pripovedoval to anekdoto. Ko se je kot deček igral na robu okna v visokem nadstropju, ga je mati ujela tik pred padcem. Najprej mu je nagonsko prisolila klofuto iz groze, ker je neprevidno ogrožal svoje življenje, nato pa ga je v solzah olajšanja obupano stisnila k sebi in ga zasula s poljubi. Ta spomin je služil kot ponazoritev božanske ljubezni, ki se, tako kot materinska, zaradi potrebnega oštevanja ne spremeni.

Silvija je bila zelo navezana na svojega krhkega starejšega sina, ki je že zgodaj utrpel resne želodčne težave in nazadnje umrl. Skrbela je za njegovo prehrano ter iz nje izločala sadje in zelenjavo, kupljeno na tržnici, gnojeno in morebiti škodljivo. Namesto tega ga je hranila le s pridelki z družinskega vrta, ki ga je z ljubeznijo negovala.

Kot zaupnica svojega preživelega sina Gregorja je vedela, da se mladenič zaradi zlomljenega srca v mladosti ne želi poročiti in da premišljuje o duhovništvu. Njegov oče Gordijan se s tem ni strinjal in je Gregorja spodbujal k politični karieri.

Gregor se je v politiki izkazal, postal je zadnji veliki prefekt mesta in izjemen upravitelj. Ta izobrazba mu je bila v veliko pomoč, ko je postal papež in se je bil prisiljen soočiti z najhujšimi težavami.

Nedvomno je bila Silvija tista, ki je moža prosila, naj sinu dovoli, da ubere svojo pot. Šele leta 575, po očetovi smrti, se je Gregor lahko odpovedal svoji službi in na družinskem posestvu ustanovil samostan. Silvija je tam umrla, najverjetneje leta 592.

Če to drži, je morda imela priložnost, da se je udeležila papeškega kronanja svojega sina, ki je bil ustoličen 3. septembra 590. Vendar ta podatek ni zanesljiv. Gotova pa je sinovska ljubezen papeža, ki je v cerkvi svojega samostana sv. Andreja na Celiju dal naslikati portreta svojih staršev.

Sv. papež Gregor Veliki nam je tako zapustil podobo svoje močne, pobožne in krepostne matere, prepuščene Previdnosti, ki mu je znala pomagati pri njegovem duhovniškem poklicu. Kot taka je sv. Silvija zavetnica vseh duhovniških mater, pa tudi tistih, ki se posvečajo pomoči duhovnikom in molitvi za duhovne poklice.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.