Služabnica, ki je postala svetnica in katere truplo ni strohnelo

Rodila se je okrog leta 1212 v majhni toskanski vasici Monsagrati. Njena družina je bila verna, a revna, zato je kot 12-letna deklica odšla za služkinjo k bogati družini v mesto Lucca.

Že od samega začetka je bila deležna tega, da so z njo zelo grdo ravnali tako njeni delodajalci kot tudi drugi služabniki. Poleg tega, da so ji kot drobni deklici nalagali občutno preveč in pretežka dela, so bili do nje tudi nasilni.

Ni jim šlo v glavo, kako s svojim zbadanjem, zaničevanjem, celo pretepanjem pri njej niso dosegli tega, da bi jih sovražila ali se do njih enako grdo vedla, kot so se do nje. Ziti grdo ravnanje namreč ni moglo priti do živega. Ohranila je notranji mir in milino. Ostala je ponižna in spoštljiva tako do preostale služinčadi kot tudi do gospodarjev, tako da so ji sčasoma zaupali nadzor nad vsem v gospodinjstvu.

Zita je oporo za svoje življenjske preizkušnje vedno iskala v veri, ki ji je tudi dajala moč, da je vse potrpežljivo prenašala. Na svoj poklic je gledala kot na neposredno določen od Boga in je zato tudi služila s tako milino in zvestobo. Na vse, kar so ji določili njeni gospodarji, se je odzvala z ubogljivostjo, saj je razumela, da so to naročila, ki jih prek gospodarjev prejema od Boga.

Vsako jutro je zgodaj vstala in ko so drugi še spali, je ona že molila. Vsako jutro je tudi odšla k sveti maši. Zelo rada je pomagala ubogim s tem, da je svojo hrano razdelila med reveže, prav tako pa se je razdajala vsem pomoči potrebnim s številnimi drugimi dobrimi deli.

Znana je bila po svoji prizadevnosti in delavnosti, pripisujejo pa ji tudi misel: "Služabnica ne more biti sveta, če ni stalno zaposlena. Lenoba pomeni lažno svetost."

Nekoč je izvedela, da nekdo zunaj hiše potrebuje pomoč, zato je pustila svoje trenutno opravilo – peko kruha za družino, v kateri je služila – in odhitela na pomoč. Služabniki so jo zatožili gospodarju, saj so jo skušali spraviti v težave.

A ko so vstopili v kuhinjo, so v njej našli angele, ki so namesto Zite pekli kruh, medtem ko je ona pomagala nekomu v stiski. To naj bi bil eden prvih čudežev, povezanih z njo.

Zita je mirno umrla pri 60 letih v hiši, v kateri je služila 48 let. Umrla je 27. aprila, ko tudi goduje. Takrat mesto Lucca praznuje praznik svete Zite, ki se imenuje tudi praznik rož.

Na njen god je navada, da se doma speče štruco kruha. Je zavetnica služabnikov, vseh, ki jih zaničujejo zaradi njihove pobožnosti, žrtev posilstva in priprošnjica v primeru izgubljenih ključev.

S sveto Zito pa je povezana še ena zanimivost. Ko so Zitino truplo leta 1580 izkopali, so ugotovili, da je bilo nestrohnjeno. Do leta 1696, ko so jo razglasili za svetnico, se je na njeno priprošnjo zgodilo več kot 150 čudežev. Njeno ohranjeno telo pa je vernikom in častilcem te zanimive svetnice na ogled v Baziliki svetega Frediana v Lucci.