Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Ne drži, da mladi mislijo samo nase. Ne drži, da hočejo vse takoj in zdaj. Ne drži, da se jim nič ne ljubi. Domen Bolta je mladenič popolnoma drugačnega razmišljanja. S številnimi urami prostovoljnega dela v različnih organizacijah, prednjačijo Skavti, skupnosti in družbi pogosto odstopa prednost pred svojimi potrebami in željami.
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Z organizacijo in prioritizacijo. Postavljam si jasne cilje in naloge ter skušam uravnotežiti svoj čas med dolžnostmi in časom za sprostitev. Vedno iščem tudi smisel v manj prijetnih opravilih, saj vem, da vsako delo, ne glede na to, kako majhno ali neprijetno je, prispeva k večji sliki in naši skupnosti.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Najbolj presegam in rušim stereotip, da moški ne morejo biti nežni in empatični. Z mojim prostovoljstvom in pristopom k reševanju problemov skušam pokazati, da je moč v sočutju in da je skrb za druge ključna kakovost pravega moškega.
Dobili ste nagrado za naj prostovoljca do 29 let. Kaj vas žene, da toliko časa in energije posvečate projektom, ki bogatijo skupnost, ko pa je v vaših letih toliko drugih mikavnih stvari, kot so hobiji, potovanja, kariera?
Globoko verjamem, da je delo za skupnost eden izmed najbolj izpolnjujočih poklicev, ki obstajajo. Moja motivacija izhaja iz želje, da bi prispeval k dobremu večjega števila ljudi, kar mi prinaša občutek pripadnosti in namena.
Ta zavzetost za skupno dobro mi daje moč, da se odpovem nekaterim osebnim užitkom in namesto tega investiram svoj čas in energijo v projekte, ki imajo trajen in pozitiven vpliv na družbo. To početje mi prinaša veliko osebnega zadovoljstva in občutek, da so moja prizadevanja del nečesa večjega.
Domen Bolta tako in drugače:
Skavt ste že več kot 20 let. Zdaj ste malce "izpregli", ampak pred časom ste skavtstvu, kot ste približno izračunali, posvetili kar 1.500 ur letno. Kaj ste "dobili" v zameno? Kako vas bogati skavtsko življenje?
Skavtsko življenje mi je dalo dragocena prijateljstva, nešteto veščin preživetja in organizacije ter občutek pripadnosti globalni skupnosti, ki si prizadeva za izboljšanje sveta. To so izkušnje, ki oblikujejo značaj in bogatijo življenje na način, ki ga ni mogoče izmeriti.
Radi bi postali še boljši
ekipa Aleteie
Radi povezujete ljudi. Tudi tabornike in skavte, ki so pogosto na različnih bregovih, čeprav gre za podobni organizaciji. Kako ste ju v vašem, domžalskem okolišu zbližali?
V našem domžalskem okolišu smo s skupnimi močmi uspeli preseči zastarele predsodke, ki so ločevali tabornike in skavte. Povezovanje smo začeli s skupnimi projekti, kot je tradicionalni sprejem luči miru iz Betlehema, ki je simbol naše skupne predanosti miru in sožitju.
Za klene fante in gospode
Ugotovili smo, da naše razlike zbledijo, ko delimo enake cilje in delamo za dobrobit naše skupnosti. Skupaj smo se udeležili športnih dogodkov in proslavili pomembne mejnike, kot je bila npr. 70. obletnica tabornikov, katerih praznovanja smo se z veseljem udeležili tudi skavti. Ta zbliževalna dejanja so pomagala razbiti stare zidove in zgraditi nove mostove prijateljstva in sodelovanja med nami.
Obstaja stereotip, da se mladim nič ne ljubi, da jih zanimajo le zasloni, da bi nemudoma radi dobro plačano službo. V kolikšni meri bi lahko zavrnili ta mit? Kakšne so vaše izkušnje?
Ta mit bi zavrnil v veliki meri. Mladim, s katerimi delam in se družim, se zdi pomembno, da najdejo smiselno delo, ki prispeva k družbi. Kljub temu je res, da je današnja družba včasih preveč osredotočena na hitre rezultate, kar lahko privede do nerealnih pričakovanj med mladimi.
Zato menim, da je delo, ki ga opravljamo pri skavtih, neprecenljivo, saj mladim ne le kaže vrednost truda in potrpežljivosti, temveč jih tudi spodbuja k razvoju lastnosti, kot so zanesljivost, vztrajnost in služenje drugim. To so temelji, ki mlade pripravijo na zahtevnosti odraslega življenja in jih vzgajajo v odgovorne posameznike, ki cenijo proces rasti in učenja.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Moj najljubši konjiček je nogomet, ki ga igram že od otroštva. Čeprav se temu športu posvečam zgolj amatersko, mi nogomet predstavlja vir energije in druženja. Je način, kako ohranjam kondicijo, se mentalno sprostim in hkrati negujem prijateljstva.
Ni večjega veselja kot uspešno organizirati nogometno srečanje. Ko prejmem potrditveno sporočilo od desetega igralca, se mi srce napolni z radostjo, saj to pomeni, da lahko vsem navdušeno sporočim: "Danes igramo fuzbal!"
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
V času letošnjih prvomajskih praznikov, ko bi morala biti v zraku le sproščenost in veselje, je tragična nesreča vzela mojega najboljšega prijatelja in sodelavca. Njegovo odsotnost čutim vsak dan, pogrešam ga v vsakem tihem trenutku.
Vsak dan od takrat je navigacija skozi kompleksno mrežo čustev, od iskric radosti do globokih valov žalosti, ko se spominjam tistega usodnega dne. Te izkušnje me učijo, kako ceniti trenutke, ki jih imamo. Vsak trenutek je dragocen in vsako prijateljstvo je treba negovati z ljubeznijo in pozornostjo.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Empatije, ker nam omogoča, da se postavimo v čevlje drugega in delujemo bolj sočutno. Poguma, da se soočimo z izzivi in nepravičnostjo. In nazadnje, odgovornosti – da vsak posameznik prevzame odgovornost za svoja dejanja in njihov vpliv na svet.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Največjo duhovno moč črpam iz svetih maš, ki jih imamo npr. v gozdu med našimi skavtskimi srečanji. To so sveti trenutki, ko se v tišini narave in skupnosti lahko povežem z Bogom in svojo vero. Te sv. maše so pristne in polne milosti, prinašajo občutek miru, poglobitve in obnovitve duha, me usmerjajo in krepijo v mojem vsakdanjem življenju in prostovoljnem delu.
