“Ko vidim, koliko nasmeškov izvabimo, vem, da je bilo vredno vsake vložene ure in energije”

Nika Kržišnik je 23-letna študentka socialnega dela iz majhne vasice v Poljanski dolini, imenovane Zadobje.

Je velika ljubiteljica hribov, kave, potovanj in ljudi. Všeč so ji aktiven način življenja, preizkušanje in spoznavanje novih področij in spontane odločitve.

V prostem času sodeluje pri številnih prostovoljskih projektih, v katerih zelo uživa. Eden izmed takih projektov je tudi akcija Pismo za lepši dan, ki poteka ravno v teh dneh, organizira pa jo ekipa youngCaritas Slovenija.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen dan se ne začne ravno zgodaj. Obožujem dni, ko budilko zamenja sonce, ki me nežno in naspano zbudi v nov dan. Sledi počasno prebujanje in velika skodelica domače turške kave, ki ima zame okus po domu.

Nikamor se mi ne mudi in počasnemu pitju kave se pridruži dobra knjiga. Temu pa sledi zajtrk oziroma glede na uro je bolj primerno, da ga imenujem kar "brunch". Velik prispevek k prijetnemu jutru so tudi nadaljnji plani za dan – super mi je, kadar so na mojem urniku super stvari – takrat se mi že skoraj mudi v nov dan. 😊

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
"Dons bo dobr dan!"

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Moj najljubši kraj za odmik od glasnosti (ljudi oziroma mojih misli) je v Tacnu pri Savi. Voda s svojim tokom in glasnim šumenjem očisti moje misli. Tako lahko uredim svoje misli, umirim svojo dušo in na nek način začnem spet od začetka.

Všeč mi je, da se tam zame čas in dogajanje okrog mene na kratko ustavita, da se lahko posvetim dogajanju znotraj sebe, preden se spet vrnem v hiter in natempiran ritem življenja. Prav tako mi je všeč občutek miru, s katerim vedno znova odhajam od tam.

4. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Najbrž bi malo lagala, če bi rekla, da službenega napora ne prinesem domov, se pa vsekakor aktivno trudim za to. Pri mojem soočanju s težkimi situacijami in stresom odločilno vlogo igra šport.

Pomaga mi sprostiti odvečno (negativno) energijo, mi omogoči, da sem nekaj časa sama s sabo, se umirim in na nek način mi vedno pomaga, da poleg psihične utrujenosti občutim še fizično utrujenost. Vedno pa mi pomaga tudi kratek "power nap", svet se mi namreč zdi neprimerno lepši, ko sem naspana. 😊

5. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Najbolj sem hvaležna za odločitev, da se med študijem preselim v študentski dom Janeza Frančiška Gnidovca v Šentvid. Hkrati z možnostjo za osamosvojitev, večjo stopnjo samostojnosti in organizacijo svojega časa popolnoma v skladu z mojimi željami sem zelo hvaležna za ljudi, ki jih je to pripeljalo v moje življenje.

Z njimi vidim, da Dom niso stene, temveč ljudje, in da smo lahko doma na več krajih. Prej popolni neznanci so tako preprosto in naravno postali tako domači, me berejo, kot da se poznamo že od nekdaj, in so čisto zares postali moja druga družina. 😊

6. Pravite, da zelo uživate pri soustvarjanju prostovoljskih projektov in da ste ljubiteljica ljudi. Gre za projekte, kjer daš del sebe, svojega časa … Kaj pa ti projekti, odnosi z ljudmi dajo vam?
Prostovoljni projekti, na katerih delam, so mi omogočili ogromno novega znanja, me pogosto porinili iz cone udobja in prek tega sem osebno precej zrasla. Vsakič, ko vidim, koliko nasmeškov izvabimo na obraze ljudi s posameznim projektom in kako jim vsaj malo polepšamo ali olajšamo življenje, vem, da je bilo vredno vsake vložene ure in vse vložene energije.

Vsi ti projekti mi dajo res ogromno in noro hvaležna sem za vse te možnosti in priložnosti, ki se mi prek tega odpirajo. Še posebej pa sem hvaležna za ljudi, ki sem jih spoznala prek dela na različnih projektih, in za to, koliko in kako so vplivali name.

7. Ste ena od koordinatork akcije Pismo za lepši dan. Kaj vas je nagovorilo, da ste se pridružili tej pobudi in zakaj se vam zdi dragocena?
Akciji Pismo za lepši dan sem se pridružila pred tremi leti in že od takrat sem največja "fenica" tega projekta. Všeč mi je njegova preprostost, dejstvo, da res lahko sodeluje kdorkoli, ki ima na voljo nekaj časa, papir in svinčnik. Sama zelo velik plus projekta vidim v tem, da ni finančno obremenjujoč, saj se zavedam, da je prav to včasih tisto, kar morda komu onemogoči sodelovanje.

Prav tako me na dragocenost soustvarjanja te akcije opominjajo pozitivni, topli in spodbudni odzivi prostovoljcev, ki se prijavijo za pisanje pisem. Še posebej lepo pa mi je, ko pisma osebno oddamo v domovih za starejše.

Med sprejemom in čajankami, ki nam jih ob tem pripravijo, berejo pisma (včasih na glas). Zapisano v pismu in tresoč glas ter solzne oči beročega starejšega so tisto, kar se me globoko dotakne. Takrat vem, da smo naredili nekaj res dobrega.

8. Lahko z nami delite zgodbo katerega od starostnikov, ki je prejel pismo v sklopu akcije?
Nekaj najlepšega pri napisanih pismih so njihovi naslovi, ki jih pisci, pripravljeni na dopisovanje s starejšim prejemnikom, pripišejo na koncu pisma.

Ravno takšno pismo je lani prejela gospa, ki zaradi starosti in tresočih rok, ki jih ta prinese, sama ne more več pisati. Pismo je glasno prebrala in ob podatku o možnosti dopisovanja se gospa, ki je sedela poleg nje, ni obotavljala, temveč se je v trenutku ponudila, da ji bo ona posodila svoje roke, da ji bo pomagala in zanjo pisala pisma. Tako iskreno, razumevajoče in preprosto, pa tako velikega pomena.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Eden meni zelo ljubih in pomembnih citatov je: "Vedno se da, vedno se da pokopati vse mrliče v sebi in začeti znova", avtorja Vinka Möderndorferja. Všeč mi je, da ne pravi, da je vedno vse lepo in enostavno, pravi pa, da imamo moč, da se popravimo, sestavimo, pokrpamo in začnemo znova.

Ne poudarja težav, poudarja, da smo mi, ljudje, močnejši od njih, in da ni ničesar takega, čemur ne bi bili kos. V trenutkih, ko se znajdem v stiski, se tako opomnim, da je ta samo začasna in da bom že našla način, kako izboljšati situacijo. Mogoče to ne bo takoj ali enostavno, vem pa, da so tudi stiske minljive.

10. Biti ženska je lepo, ker …
... smo tako pozorne, občutljive, predane, vendar hkrati neverjetno pogumne. In obožujem način, na katerega imamo rade. Tako zelo neustavljivo, nesebično in brezmejno. In da smo na enak način močne.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.