Kako me mati sv. Terezije Deteta Jezusa navdihuje s svojimi težavami

"Lepo prosim, samo obleci si hlače. Moramo iti!" Moj vsakdanji boj, da z našim dvoletnikom končno stopiva iz hiše, se pogosto začne in konča s temi besedami. Ves čas premišljujem, v čem bi lahko bila težava: sem morda spregledala kaj očitnega? Ali se mu zdijo njegova oblačila neudobna? So mu hlače premajhne, prevelike?

Ne. Preprosto ga vse drugo v svetu okoli njega bolj zanima kot oblačila. In nima občutka, da je karkoli nujno storiti. Nenadoma pa me potolaži povsem nepričakovan vir moralne podpore.

Zdi se, da je imela sveta Zelija (mati sv. Terezije Deteta Jezusa) enake težave kot jaz ‒ trmaste otroke brez občutka za nujne stvari. V enem od svojih pisem svakinji pripoveduje o tem, kako je razočarana, ker se njene hčere ne oblečejo in uredijo dovolj hitro.

Vse so se odpravljale na železniško postajo, da bi pričakale sorodnike, ki so prihajali na obisk, vendar se dekleta preprosto niso pravočasno uredila, zato se sploh niso odpravila iz hiše.

Zelija piše: "Zelo mi je bilo žal, da dekleta niso šla z njim pozdravit strica. To je bila njihova krivda. Sploh ni bilo pomembno, kolikokrat sem jim rekla: 'Pravočasno se oblecite.' Tako so zavlačevale, da niso bile pravočasno pripravljene." Povsem te razumem, sv. Zelija!

Med prebiranjem pisem sv. Zelije njenim hčeram in sestram sem našla veliko primerljivih starševskih težav, ob katerih sem pomislila: "Če se je tudi ona soočala s tem, pa so tako ona kot njene hčere postale svetnice, potem morda obstaja upanje tudi za vse nas."

Tule je še nekaj zgodb, ki so se mi zdele precej koristne.

Ugotovila sem, da ni ničesar tako vznemirjujočega in skrb vzbujajočega kakor vročični dojenček ali malček. Tako majhni so in ko zbolijo, je to še posebej žalostno in strašljivo. Vedno pomaga, če ugotovimo, da jim rastejo zobki, saj se potem vse skupaj zdi manj strašljivo.

Sv. Zelija je razmišljala zelo podobno. Svoji starejši hčerki Paulini piše: "Terezija je še vedno bolna, ubogo dete, in zaenkrat jo razvajamo, da ne bi preveč jokala, ker ji to povzroča velike bolečine. Ves čas ima povišano temperaturo. Davi sem bila zelo zaskrbljena, zdaj pa sem že manj, ker sem opazila, da ji raste velik zob, ki počasi prihaja na plano. Njene dlesni so zelo otekle in precej gotovo je, da ji to povzroča povišano temperaturo."

Sv. Zeliji prav tako niso bili tuji otroci, ki niso vedno prisluhnili njenim neposrednim zahtevam. Piše o dogodku, ko je njena starejša hči Marija mlajši hčerki Tereziji pripovedovala dolgo zgodbo, s čimer jo je želela pripraviti do tega, da bi kaj pojedla.

Ko sem videla, da se zgodba še ne končuje in da malčica še vedno je, sem rekla Mariji: "Ne ponujaj ji več. Bojim se, da ji bo slabo." Nekaj sem počela za mizo in nisem videla, kaj se dogaja. Marija ni upoštevala mojega nasveta. Okoli polnoči je bilo torej malčici slabo in eno uro sem jo ujčkala v naročju.

Sv. Zelija je imela na svojem domu zelo uspešno čipkarsko podjetje, s katerim je preživljala družino, vendar jo je zelo zaposlovalo in ji povzročalo številne skrbi.

Vem, kako je to: tudi sama sem imela težave z iskanjem pravega ravnovesja med delom in ukvarjanjem s svojimi otroki. Še posebej težko je, ko otroci postanejo glasni in vam dajo vedeti, kako vam zamerijo, kadar delate!

Oh, sv. Zelija, ko bi le zmogla videti prihodnost. Sedaj pa prosi za nas, ki si še vedno prizadevamo, da bi vsak dan našli milost in vzgajali svetnike, kot si jih vzgajala ti!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.