Starši so se ji odrekli, pozneje je postala svetnica

Sv. Margerita se je leta 1287 rodila v premožni družini v srednjeveškem mestu Metola v Italiji. Ko so starši videli, da je invalidna, so jo skrili pred očmi sveta. Margerita je šepala, hodila je le ob opori, bila je ukrivljena in popolnoma slepa.

Starši so jo dali zapreti v prizidek k cerkvi, v majhno celico, kjer je preživela devet let svojega življenja. Tako je že od mladih nog živela kot redovnica – puščavnica. Celica je imela odprtino v notranjost kapele in ko je poslušala redovnike moliti, se je na pamet naučila vseh 150 psalmov, ki jih je molila vsak dan.

Njene življenjske okoliščine bi lahko opisali kot tragične. Vendar je bila Margerita kljub temu neverjetno vedra in srečna in izkazalo se je tudi, da je bila izjemno bistra.

Starši so si želeli, da bi se vrnila nazaj domov, vendar samo če bi ozdravela. Ko so slišali za čudeže, ki so se dogajali na grobu nedavno umrlega laiškega frančiškana v mestu Citta di Castello, so jo odpeljali tja, da bi izprosili čudež njenega ozdravljenja. Vendar čudeža ni bilo – vsaj ne takega, kot so si starši želeli –, zato so jo dokončno zapustili na ulicah tujega mesta. Margerita pa je doživela notranji čudež. Prejela je dar, da je lahko na vse stvari gledala z božjimi očmi.

Od tistega trenutka dalje je bila prepuščena življenju od miloščine in dobrote prebivalcev mesta. Živela je z drugimi brezdomci in zapuščenimi, revnimi in pohabljenimi. Kmalu je med ljudmi postala zelo priljubljena. Nikoli ni zamudila dnevne molitve, svete maše in priložnosti, da bi ljudem spregovorila o Bogu. Otroke, ki so se zbirali ob njej, je učila molitve in psalme.

Igrano-dokumentarni film svete Margerite, ki so jo zaradi invalidnosti zapustili v tujem mestu, že osvaja mnoga srca širom po svetu! Avtorja Daniela Gurrieri in Fabio Carini sta mož in žena in starša treh odraslih otrok. Potem ko sta se poslovila od misijonarskega dela in mnogih potovanj v Afriko, sta začela snemati filme in igrano-dokumentarne filme o svetnikih. Veliko sta jih posnela za ameriško EWTN. Živita in delata v Rimu. Njuno delo si lahko ogledate tukaj.

Po vsem mestu se je razširil glas o njej, o njeni dobroti in svetosti, zato so jo sprejeli v tamkajšnji samostan. Njene zapuščenosti in skrajnega uboštva je bilo konec – a žal le za kratek čas. Njena predanost molitvi, spokornost, zaljubljenost v Jezusa, Marijo in Jožefa je redovnice zelo vznemirjala. Zato so jo kmalu odslovile in Margerita se je spet znašla na prašnih cestah srednjeveškega mesta skupaj z drugimi ubogimi in zapuščenimi.

Znova brezdomka in prevarana s strani človeške družine – tokrat redovne – je svoje življenje predala sveti družini. Tolažila se je s tem, da tudi za nosečo Marijo in Jožefa na sveto noč v Betlehemu ni bilo prostora. Margerita je predano in radostno naprej živela svoje življenje. V srcu je od tistega trenutka dalje živela skrivnostno navezo z njeno pravo družino, sv. Jožefom, Marijo in Jezusom. Vedela je, da je Bog nikoli ne bo zapustil, tudi če jo vsi drugi zapustijo.

Napolnjena z nadnaravnim veseljem, popolno predanostjo Bogu in njegovi skrbi je na vse gledala z vidika večnosti. Na vse je gledala z božjimi očmi. Počutila se je bogato, ljubljeno in privilegirano. Čeprav slepa, je ljudi učila gledati in videti.

Po nekem času jo je k sebi vzela neka preprosta družina. V hiši so ji namenili sobo, kjer je lahko molila in živela svoje molitveno življenje. Končno je bila spet na suhem in toplem, imela je za jesti, v zameno pa je bila v pomoč pri verski vzgoji otrok. Vedno več ljudi je prihajalo k njej na posvet in duhovni pogovor. Popolnoma se je dala Bogu na voljo, da je lahko opravljala poslanstvo, ki ji je bilo namenjeno.

Nekega dne so do nje pristopile laiške dominikanke in jo povabile medse. Tako je postala "mantellata", Bogu posvečena devica, ki je kot laikinja živela po pravilu sv. Dominika. Skupaj s svojimi sosestrami se je udeleževala molitev, svete maše in skrbi za uboge ter drugim dobrim delom. Bila je presrečna, predano in z ljubeznijo je služila revnim, bolnim in zapuščenim.

Margareta je imela v svojem življenju nekaj videnj in doživela je zamaknjenja. Storila pa je tudi nekaj čudežev. Najbolj znan je, ko je na ogenj položila svoj plašč in tako preprečila požar velikih razsežnosti.

Prebivalci mesta so jo imeli zelo radi. Ko je pri 33 letih umrla, so govorili: "Umrla je svetnica!" Zaradi njene svetosti in izjemne naklonjenosti ljudi so jo tudi pokopali kot svetnico, to je pomenilo, da so ji namenili grob v cerkvi. Ko so njeno telo pripravljali in ko so odprli njeno srce, so v njem našli tri kamenčke, na katerih so bili izrisani obrazi: Jezusov, Marijin in Jožefov.

To je bil dokaz, da je bila njena resnična družina sveta družina, ki je nikoli ni zapustila. V svojem srcu je nosila jaslice. Margerito je papež Frančišek razglasil za svetnico šele aprila 2021, in sicer na podlagi mnogih pričevanj in prošenj za razglasitev. Priporočajo se ji predvsem mlade mamice in nosečnice.