6 problematičnih vidikov, ki lahko škodujejo odnosu med mamo in hčerjo

Zakaj je odnos med mamo in hčerjo tako poseben, pa tudi tako naporen? Vse mame in hčere si želimo, da bi bil naš vzajemni odnos poln razumevanja, sprejemanja in ljubeče naklonjenosti, a še predobro vemo, da pogosto ni tako.

Namesto tega je lahko poln ran, neodpuščanja, obsojanja in skritih ali manj skritih pričakovanj, ki visijo nad odnosom kot večna senca.

Dejstvo je, da gre v odnosu med mamo in hčerjo verjetno za odnos, ki ima neprimerljivo velik vpliv na naše življenje. Na neki način gre za podvajanje določenih lastnosti, lahko povsem na telesni ravni (fizična podobnost hčere svoji mami) ali tudi na psihološki in duhovni ravni.

Hčere si od mame vedno želimo popolno mater, taka pa naša zemeljska mati ni in tudi ne more biti – taka je samo naša nebeška mati Marija. Prav tako si vsaka mama načeloma želi biti dobra mama in ljubiti svojega otroka (hčer). A včasih je njena preteklost polna bolečih izkušenj in kompleksov, ki jo ovirajo pri vzpostavitvi dobrega odnosa s svojo hčerjo.

Dragoceno je, če kot mame in hčere znamo ozavestiti, kateri problematični vzorci se pojavljajo v našem odnosu mama in hči, da bi lahko osvetlile sence v njem in se bolj bližale temu, kar si od odnosa želimo.

V knjigi Vidim se v tebi avtorici Linda Jarosch in njena hči Andrea Larson predstavljata šest tipov mater, ki so za odnos mama in hči problematični. Verjetno se lahko vsaka od nas deloma najde vsaj v enem, morda celo v dveh ali več. Predstavljamo jih v nadaljevanju.

Če smo kot majhne deklice v svoji mami pogrešale domačnost, skrbnost, toplino in vedno toplo zavetje njenega naročja (v dobesednem ali prenesenem smislu), nam je tak tip materinstva pogosto ideal.

Taka mati v materinstvu vidi izpolnitev svojega življenja, otroci pa so njen smisel. Problem nastane, kadar taka zelo skrbna mati s pretiranim zaščitništvom hčerko omejuje in ji onemogoča osamosvajanje ter lastne izkušnje.

Prav tako pa vloga preveč skrbne mame lahko ovira tudi mamo, kajti dokler lastno identiteto gradi samo na materinstvu, je jasno, da bo prej ali slej razočarana, ko otroci ne bodo večno majhni in ne bodo več potrebovali njene stalne pomoči.

Avtorici knjige pravita celo, da so take matere tako zelo zlite s svojo idejo simbioze z otroki, da vsako spremembo, ki bi lahko pomenila zmanjšanje njihove vezi z družino (npr. odhod v službo), raje prekinejo s tem, da ponovno zanosijo. Za take mame je precejšen izziv, kako se spoprijeti s praznino, ko otroci odrastejo in se odselijo.

Frustrirana mati bi rada počela tudi kaj drugega, vendar si tega ne more ali noče priznati. Zato občuti jezo, zaradi jeze pa nato še krivdo.

Pogosto je taka ženska odraščala ob materi, ki je tudi sama imela določene egoistične težnje in bi rada svojo mater prekosila, torej bila "boljša mati". Ženska, ki občuti frustracijo, pogosto pomisli: Nočem biti taka kot moja mati!

Noče govoriti kot ona, reagirati kot ona, se do otrok obnašati kot ona. Noče sprejemati enakih življenjskih odločitev, zato želi svoje življenje pogosto obrniti povsem v drugo smer. Občuti strah, da otrokom ne bi bila dovolj na voljo, čeprav v sebi jasno čuti željo in notranje poslanstvo, da se tudi na poklicnem področju izrazi in uresniči.

Zato se frustrirana mati pogosto počuti kot žrtev lastnih okoliščin. Glasnost in prerekanje otrok težko prenaša, ker tudi sama v sebi čuti veliko nemira in jeze, zaradi svojih notranjih konfliktov pa ne prenaša zunanjih.

Mati, ki stalno kritizira, je pravzaprav v sebi nesamozavestna in negotova. Če drugim zmanjša njihovo vrednost, s tem doseže, da niso boljši od nje, kajti tega občutka ne prenese. Zavračanje sebe projicira na druge. Zelo možno je, da jo določene hčerine lastnosti tako zelo spominjajo na njene, ki jih zavrača.

Taka ženska nima prijateljic ali bližnjih oseb, kajti zelo se boji njihove kritike in zavrnitve, na površju pa se sama sebi zdi boljša od njih.

Otrok kritične mame je pogosto problematičen in siten, saj skozi sebe želi izraziti mamine nerazrešene konflikte. Tako ima kritična mati pogosto problematično hčerko, ki ne ustreza visokim zahtevam svoje matere.

Mama, najboljša prijateljica? Sliši se idealno, a tak odnos je zelo utesnjujoč. Odnos tesnega prijateljstva je z mamine strani lahko nadomestek za partnerski odnos, ki ga s partnerjem nima več (ločitev, vdovstvo ali odtujenost) ali nadomestek za prijateljice, ki jih nima.

Mama iz tega odnosa potegne mladostnost, hčeri pa ni potrebno poskrbeti za lastno neodvisnost in lastne vrednote, saj jih lahko še naprej črpa od mame kot takrat, ko je bila še majhna.

Zaradi tesnega odnosa z mamo pa tudi hči s svojim partnerjem ne more imeti tako tesnega odnosa, kot bi ga morala imeti. V taki situaciji je najbolje, če se hči odseli stran od mame, sicer mama igra "tretjega v zvezi", kar ne more biti recept za dober partnerski odnos.

Naloga hčere ni, da je najboljša prijateljica svoje mame ali da nosi vsa njena bremena in skrivnosti niti da kot svetovalka rešuje mamine težave.

Gre za tragično situacijo, ko mamine prisotnosti ni več; lahko da gre za prezgodnjo smrt, ločitev ali to, da mama zapusti svojo družino.

Možno je, da je mama tako zelo zaposlena (ima npr. zelo uspešno kariero, ki ji posveča ves svoj čas), da je za hčer povsem nedostopna, ali da gre za mamo zasvojenko. Hčer take matere ima vse življenje občutek zapuščenosti, nezaželenosti, neljubljenosti.

Svojim otrokom se pogosto hoče odkupiti s tem, da ima do njih zelo skrben odnos, ker želi biti svojim otrokom povsem drugačna mama, kot je bila njena. Ali pa si otrok sploh ne želi imeti in jih tudi nima, saj nima materinskih občutkov.

Prisotna je stalna žalost. Za hčere odsotnih mater je zelo blagodejno, če se lahko varno navežejo na kakšen drug ženski lik, ki nadomesti mater, npr. mačeho, teto, babico itd.

Neodvisna mati za razliko od prejšnjih prepoznava svoje potrebe (po neodvisnosti, svobodnemu izražanju talentov, …) in jih tudi zadovoljuje; take matere so pogosto zelo ustvarjalne in imajo katerega od ustvarjalnih poklicev.

Gre tudi za ženske, ki si želijo biti (finančno) neodvisne od moža in so zelo karierno usmerjene. Hči zato trpi, ker nikoli ni časa, da bi bila lahko preprosto samo v mamini bližini. Pogreša jo.

Pogosto je v takih družinah oče zelo vključen v vzgojo, a hčeri oče ne more v celoti nadomestiti mame in njene fizične ter čustvene bližine.